DL: Ivan Šega, popisovalec domačega okolja

30.8.2015 | 10:00

Ivan Šega (Foto: M. L. S., arhiv Dolenjskega lista)

Najprej sem vas spoznala kot organizatorja Srečanja literatov od Turjaka do Kolpe. To srečanje je bilo v Maticovi etno hiši v Ravnem Dolu lanskega oktobra.

To srečanje sem organiziral kot neke vrste začetek lokalne Medane. Glede na vse, tudi finančne zmožnosti, si večjega obsega ne morem privoščiti, sem pa želel pridobiti ljudi z lokalnega območja, ki piše jo ali se kako drugače ukvarjajo z literarnim ustvarjanjem.

Ne samo sposoben organizator, ste tudi pronicljiv popisovalec svojega domačega okolja, v katerega ste se skupaj z ženo vrnili pred 15 leti. Vam je prav to okolje dalo navdih in veselje za pisateljevanje?

Sposobnost organiziranja je stvar presoje posameznika, zato jo pustimo ob strani! Glede pisateljevanja mislim, da se v drugem okolju ne bi nič drugače odločil. Res je, da sem dobil pospešeno veselje za pisanje daljših tekstov po izdaji knjige Zgodovina čebelarstva v Ribniški dolini. To sem napisal kot tedanji tajnik čebelarskega društva, ki je leta 2005 obhajalo 100-letnico organiziranega čebelarstva v dolini. Na voljo sem imel dokumentacijo, vendar sem za pregledovanje in urejanje potreboval kar dve leti! Spoznal sem, da je za nastanek knjige potrebna vztrajnost. Sicer pa ne ustvarjam samo na literarnem področju, tudi na etnološkem – Maticova etno hiša, križev pot … Tu mi je domače okolje delovalo bolj nespodbujajoče.

Vaše prvo delo Ljudje pod Boncarjem je zbirka kratkih zgodb, za katere ste mi zatrdili, da so vse izmišljene. Od kod vam ta neverjetna fantazija, saj so zgodbe navidezno verjetne?

Boncar je bil (in je še) moj mistični kraj. Tu je pred izgradnjo železnice Dunaj–Trst potekala pomembna trgovska pot od Karlovca do Trsta. Glede na strmino in samotnost poti pri prehodu iz doline, ki se začenja na Kočevskem, do bloške ravni so se lahko (in menda so tudi se) trgovcem dogajale »čudne« stvari. To pot sem s k olesom namenoma večkrat prevozil, da sem se vživel v čas svojih pozneje napisanih zgodb. Nekaj sem jih tudi slišal od ljudi, druge pa si je bilo treba izmisliti.

Roman Ona in Ona in On opisuje ljubezenski trikotnik, ki je zapleten do zadnje strani. Kako vam je uspelo ohraniti napetost do konca pripovedi?

Kot bralec od knjige, ki jo berem, zahtevam, da me zgodba povleče. Če se to ne zgodi nekje do desete strani, se še malo potrudim, in če ni kmalu rezultata, jo odložim. Tega se zavedam in tako poskušam pisati tudi sam.

Profesor je roman o vaši rodbini vse od srednjega veka do sodobnega časa. Ob pisanju ste živeli v različnih zgodovinskih obdobjih in uspešno dihali z duhom časa.

Junaki zgodb, ki jih je v pripovedi zelo veliko, so resnično moji predniki od leta 1659 dalje, a če bralec tega ne bi prebral v uvodu, tega ne bi izvedel iz zgodb. Tako, vsaj upam, da bralca nisem obremenjeval s svojimi rodbinskimi zadevami. Je pa to spomenik moji rodbini. Ker pri vsakem pisanju postanem tudi sam del zgodbe, ki jo pišem, sem se tudi v tem romanu identificiral s posameznim junakom. Tako sem brez težav zajel v pisanje duh časa, v katerem nastopa posamezni akter. To pride samo od sebe. Res pa je roman sinteza sedanjega in preteklega časa. V sedanjem času je zajeta tudi aktualnost novejšega časa (vojna na Balkanu …).

Mokarice so prerez življenja skozi tri rodove žensk na vasi in v mestu, ob mlinu in šolah. Ob tenkočutnem opazovanju njihovega življenja v času, ki ste ga sami živeli in doživljali, se ustavljate tudi ob problemu zakonske zvestobe. Zakaj vas ta problem posebej zaposluje?

Mislim, da ne povem nič novega, če ugotavljam, da se zelo rado posluša, kako se je ta ali oni ali ona »pregrešil« v zakonski zvestobi. Ta motiv, kakor tudi motiv spolnosti, uporabljam v skoraj vseh svojih delih. To vleče bralca. V ušesih imam pripombo osebe moje generacije na roman Ona in Ona in On, češ da sem premalo konkretiziral spolnost.

Dekle z juga je obsodba izbrisanih in hkrati lučka, ki posveti tudi v najtemnejše kotičke človeške psihe. Ste imeli pred očmi konkretno žensko s tako usodo?

Idejo za pisanje sem dobil, ko sem v časopisu prebral, da je kranjsko gledališče uprizorilo dramo z naslovom 25.671. Idejo sta podprli dve reportaži o družini izbrisanih v eni izmed slovenskih revij. Konkretne osebe, ki sem jo opisoval, ne poznam. Vsa moja pripoved je fikcija na resnični podlagi. Zanimivo pa je, da sva v istem mesecu knjigo na temo izbrisanih izdala dva avtorja, ne da bi vedela drug za drugega. Izdala sva jo tudi v enaki nakladi – 400 izvodov, le da jo je on izdal pri neki novomeški založbi, jaz pa sem to opravil prek lastnega društva. Pozneje sva stopila v pisni stik in se strinjala, da je bil skrajni čas, da se ta del naše neslavne zgodovine spravi v literarno obliko.

Kaj bi povedali o svojem najnovejšem romanu Šifra, ki je zelo primeren tudi za zahtevnejšega bralca?

Roman, ki je napisan, išče založnika ali mecena za izdajo. Obdeluje aktualno tematiko, ki ji sodobno posplošeno rečemo tajkunstvo, čeprav marsikateri bralec in dr žavljan sploh ne ve točne definicije te besede. Tudi ta del sedanje naše realnosti doslej ni pomembnejše literarno obdelan. (Zasledil sem knjigo Lovke od Jelke Ovaska, ki obdeluje to tematiko.) Jaz sem se tega lotil s svojimi očmi in poskušam izpostaviti moralni nauk: kakor dobljeno, tako izgubljeno!

Ukvarjate se še s številnimi drugimi dejavnostmi, naštela sem jih najmanj 15.

Ne vem, kaj vse ste našli in kako naj odgovorim na to vprašanje. V življenju sem formalno dosegel le višjo izobrazbo, a s pomočjo raznih tečajev sem se izobraževal skozi vse življenje – tudi še danes to počnem. Okolica je izvedela za mene prek Maticove etno hiše. Tu sem res ustvaril pogled v preteklost Ribniško-sodraške doline. Odmevna je bila postavitev križevega pota do novoštiftarske cerkve. Za opazovalce so vidni avtobusi obiskovalcev, ki spomladi in jeseni prihajajo na ogled etnološkega muzeja. Morda me še kdo kje sliši, da pojem … Petje me spremlja skozi vse življenje: najprej na koru pri Novi Štifti, nato pri nekdanjem MPZ Ribnica, potem v partizanskem pevskem zboru – 25 let in zdaj v kvartetu Zvon na Turjaku. V času šolanja sem si ustvaril tudi nekaj glasbene podlage – solo petje in klavir. Že 40 let sem čebelar in še z marsičim se ukvarjam. Vse delam za lastno veselje in ne za pridobitnost. Čeprav sem skoraj vso delovno dobo delal na različnih delovnih mestih v komerciali, zdaj svoje dejavnosti ne znam unovčiti.

Ste človek z neverjetno energijo. Kakšni so vaši načrti za bližjo prihodnost?

Človek je ustvarjen zato, da ko umre, za seboj tudi nekaj pusti. Zavedam se, da leta hitro bežijo in jih nimam več toliko na voljo kot pred tridesetimi leti. Dela je veliko in časa je vse manj! Ko sem zunaj, delam f izično, ko pridem k računalniku, delam umsko. Vmes je malo časa za kaj drugega – morda za kakšno vožnjo z motorjem … Trenutno sem se lit erarno izpraznil, a morda bom v prihodnosti še našel kaj zanimivega za pisanje.

Članek je bil objavljen v 20. številki Dolenjskega lista, 21. maja 2015

Marijana Starc