FOTO: 1. srečanje Kočevljanov

30.8.2015 | 10:40

V soboto, 22. avgusta 2015, je na Grahkovem vrtu v Kočevju potekalo prvo srečanje Kočevljanov. Zbrali smo se prebivalci nekdanje vasi Kočevje in Čopove ter Marentičeve ulice, ki sta nastali na območju nekdanjih kočevskih njiv. Zbralo se nas je kar 135. Ob tej priložnosti sta posebna darila prejela najstarejša prebivalca, 92-letna Vinko Klobučar in Marija Šterk ter najmlajša prebivalka, 10-mesečna Lana Bahor.

Ime Kočevje je nastalo iz besede Hvojčevje izpeljanke iz hvoja, hoja, jelka, smreka. Ime torej prvotno označuje s smrekovim gozdom poraslo področje.

Kočevje je nastalo najpozneje v 15. stoletju, ko se v listini iz leta 1462 omenja kot »Kacze pey Tschernamell«. Listina navaja pet hub na katerih so sedeli: Simon, Martin, vdova po Juršetu, Linhart in Jurij. Iste hube srečamo tudi leta 1467, ko se Kočevje omenja kot »Kotsche bey Tschernomell«. Zapis v urbarju turjaških posesti iz leta 1485 pravi, da so v Kočevju na petih hubah sedeli: Simon, kovač Pavel, Miklavž sin Pereča, Linhartova vdova in puščičar Jurse. Od kmečkih obrti se v Kočevju leta 1485 omenjata kovač in puščičar, leta 1501 tkalec in leta 1509 čevljar. Pred drugo svetovno vojno so v vasi delovale Jermanova kamnoseška delavnica, Romškova mizarska delavnica, Šterkova kolarska delavnica in šiviljska delavnica Tonice Starešinič. Po vojni je krojaško delavnico odprl še Leopold Šterk.

Število prebivalcev se je skozi čas spreminjalo – ob popisu leta 1869 je imelo Kočevje 70 prebivalcev, leta 1981 170 prebivalcev, ob zadnjem popisu leta 1991 pa že 235 – ta podatek že vključuje novo nastali ulici Marentičevo in Čopovo. V osemdesetih letih sta namreč na območju nekdanjih kočevskih njiv nastali dve novi ulici- Marentičeva in Čopova. Krajevni leksikon Dravske banovine iz leta 1937 še bolj podrobno razčleni prebivalstvo: vas je imela takrat 83 prebivalcev, 16 hiš, od tega 12 posestnikov in 4 kočarje. Prebivalstvo se je bavilo s poljedelstvom, živinorejo, svinjerejo in vinogradništvom. Štirje vaščani so hodili na delo v premogovnik v bližnjo Kanižarico. Mešan gozd je dajal drva za dom in za prodajo v Črnomelj.

Staro vaško jedro je bilo gručastega tipa, novejši del vasi pa se je začel razvijati po 2. svetovni vojni v bližini tovarne Belsad. Med najstarejše domačije oz. kmetije lahko štejemo: po dve Plutovi, dve Klobučarjevi in dve Šterkovi domačiji ter Weissovo, Kobetičevo, Grahkovo, Romškovo in Kocjanovo domačijo. V vasi je še nekaj ohranjenih starejših lesenih hiš. Weissov skedenj, ki ga danes ni več, je bil zadnji gospodarski objekt v vasi prekrit s slamnato kritino. Čez del kočevskega polja je bil pred drugo svetovno vojno zgrajen nasip za železnico Črnomelj - Vrbovsko, do izgradnje katere ni nikoli prišlo. Približno po tej trasi danes poteka obvoznica. Severozahodno od vasi je brv čez Dobličico, bližnjica v Svibnik, pa tudi bližnjica tistim, ki so peš hodili v vinograde na Stražnjem vrhu. Ob izviru studenca ob Dobličici je duhovnik Leopold Kolbezen, doma iz takrat sosednje vasi Loka, kmalu po posvetitvi v duhovnika leta 1899 zgradil kapelico posvečeno lurški materi božji. V vasi stoji še eno razpelo.

Leta 1947 je bila zgrajena tovarna Belsad, ki je izdelovala marmelado vseh vrst ter alkoholne in brezalkoholne pijače. Ob izgradnji tovarne sta bila zgrajena tudi dva mostova v bližini. Po enem se je prišlo do tovarniških stanovanj v gozdu, po drugem pa na okljuk, kjer je imela svoja posestva Kmetijska zadruga Črnomelj. Od leta 1960 ima Kočevje vodovod iz zajetja pri izviru Dobličice. V bližnjem gozdu Župenci se nahaja podzemna jama Gadina s potočkom, ki ponikne v vrtači pred jamskim vhodom. Po kapitulaciji Italije so v vasi delovali partizanski telegrafisti, okrožni komite Komunistične partije Slovenije, okrožni odbor Osvobodilne fronte in partizanski čevljarski delavnici. Leta 1944 so v vasi tiskali razne brošure in list Belokranjski plamen. V vasi sta bili nastanjeni tudi ruska in angleška misija.

Prizorišče številnih dogodkov je bil Žleb, nekdaj velika gozdna jasa na obrobju Kočevja. 22. julija 1954 je v Žlebu potekala osrednja republiška proslava ob Dnevu vstaje, na kateri se je zbralo nekaj deset tisoč ljudi. Od leta 1955 dalje so se tu dvakrat mesečno odvijali črnomaljski živinski sejmi. V Žlebu so po drugi svetovni vojni tekmovali tudi v motokrosu, tu so potekali šolski športni dnevi itd.

V letu 2016 Kočevje obeležuje 20 let priključitve Črnomlju in upamo, da nam bo do takrat uspelo zbrati še več gradiva o nekdanji vasi. Organizatorjem je uspelo pripraviti odlično srečanje z dobro hrano in pijačo, živo glasbo in športnimi igrami. V imenu obiskovalcev se jim zahvaljujem in upam, da se srečamo tudi prihodnje leto.

Sponzorji: KS Črnomelj, Gorše Aleš s.p., Računovodstvo Breza d.o.o., Cvetličarna Šikonja Robert s.p., Vrščaj Marko s.p., Zajc Franc, Gostilna Samarin, Leo bar Kocjan Jožica s.p., vulkanizerstvo Kocjan Marjan s.p., vulkanizerstvo Simčič Franc s.p., Avto hiša Vrtin, Vukčevič Sašo s.p., Teleg-M.

Organizacijski odbor: Matkovič Anita, Radojčič Boris, Ružič Josip, Spreizer Darko, Šterk Matjaž, Zore Bojan, Zore Denis in Klobučar Borut, ki je poskrbel za ozvočenje in zabavo.

Viri: Janez Weiss, Da ogen vun ne pride, Zbornik ob praznovanju 130-letnice Prostovoljnega gasilskega društva Črnomelj, Črnomelj 2011.

Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, Ljubljana 2009.

Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937.

Krajevni leksikon Slovenije, Knjiga 2, Ljubljana 1971.

Krajevni leksikon Slovenije, Ljubljana 1995.

Anita Matkovič
Foto: Klavdija Radojčič