DL: Problemi v zelenjadarstvu - Več slovenske hrane na naše krožnike!

29.8.2015 | 16:00

Marjan Jurečič v rastlinjaku s papriko

Papriki letos dobro kaže.

Jure Vončina, direktor KZ Krka Novo mesto, z novimi embalažami oz. gajbicami za domače dobrote z naših kmetij

Vsak dan poslušamo, kako je lokalno pridelana hrana najboljša, kako je domače res najbolj zdravo, ampak, ali se tega res zavedamo in v trgovinah prednostno kupujemo sezonsko svežo zelenjavo in sadje z dolenjskih oz. slovenskih kmetij, čeprav je kak cent dražje, ali košare polnimo s cenejšimi in kakovostno slabšimi pridelki iz daljnih krajev?

Kot pravi Jure Vončina, direktor Kmetijske zadruge (KZ) Krka Novo mesto, ki je danes največji slovenski ponudnik integrirano pridelane zelenjave z zaščitnim znakom »integrirani«, se povpraševanje izboljšuje in veča, kar pomeni, da smo Slovenci vse bolj ozaveščeni o zdravi hrani, ki jo zagotavlja integrirana pridelava. Tako pridelano sadje in zelenjava sta nedvomno bolj zdrava, imata večjo vsebnost vitaminov, mineralov in hranil, saj npr. zelenjavo naši kmetje obirajo pri optimalni zrelosti in ne uporabljajo dodatkov za ohranjanje svežine, raztopin za prisilno dozorevanje, kontrolirana je uporaba fitofarmacevtskih sredstev, pridelki so sveži, saj je transportna pot krajša, sledljivost pridelkov zagotovljena skoraj do njiv. »Kot kažejo ankete, je tretjina slovenskih potrošnikov pripravljenih za pridelke integrirane pridelave odšteti do 15 odstotkov višjo ceno,« pravi Vončina, ki za letos napoveduje preko štiri tisoč ton pridelka, če ne bo seveda kakih vremenskih nevšečnosti.

NE RAZVREDNOTITI SLOVENSKEGA KMETA

Zelenjadarska sezona se je seveda že začela, najprej s solato, ki bo na voljo še vse leto, pa s šparglji in jagodami. Po besedah Vončine so solato kar solidno prodajali, kljub slabim napovedim, da bo na trg prodrla nižje cenovna iz Hrvaške. Zdaj je sezona mladega krompirja, ki so ga že kopali in ga ponujajo kot prvi na trgu. V zadrugi predvidevajo okrog sto do 150 ton krompirja več kot lani, saj so ga njihovi kmetje tudi več posadili, letos pa so se osredotočili na dve novi francoski sorti, ki sta se že dobro izkazali. Sledile bodo bučke, kumare, paprika, paradižnik ter jeseni spet motovilec, ki se je lani dobro obnesel.

In kako je s cenami? Problem je, ker jih ne določajo naši, temveč veliki svetovni proizvajalci. Slovenski kmetje in zelenjadarji na globalnem trgu ne morejo konkurirati, poplava cenejše ponudbe od vsepovsod je velika, zato o odkupnih cenah naših pridelkov Vončina težko kaj reče, »o tem se pogajamo iz dneva v dan. Vsekakor bi jih v primerjavi z lani radi zvišali, da gremo na pomoč našim kmetom in pridelovalcem, ki so v težki situaciji. Nove obremenitve prinaša še nova obdavčitev dohodkov od pridelave vrtnin v zaprtih prostorih in na prostem ter od pridelave zelišč, kar pomeni, da se mnogi naši kmetje zdaj še odpovedujejo subvencijam. To povzroča veliko razburjenja, treba bo sprožiti spremembe zakonodaje na področju davka.« Razne akcijske cene pa so tudi vprašanje, »saj s smešno nizkimi cenami ne gre razvrednotiti dela slovenskega kmeta,« meni Vončina.

PRODALI BI ŠE VEČ

Zadruga, ki poleg zelenjadarstva ohranja mlečno in mesno proizvodnjo, se stalno trudi z ozaveščanjem kupcev o pomenu doma pridelane hrane in za enkrat brez težav proda vse svoje pridelke, k čemur gotovo pripomore tudi zelenjavna veriga. V dveh velikih trgovinah, Mercator in Tuš, so vpeljali »slovenske police« z zelenjavo, pa tudi sicer se trudijo na različne načine kupce opozoriti na svoje pridelke. Blagovno znamko Dobrote s slovenskih kmetij bodo letos osvežili. Trgovske verige niso širili, saj imajo že zdaj naročil več kot ponudbe, želijo pa ostati kredibilen partner. »80 do 85 odstotkov količin imamo že prodanih. Lahko bi prodali še 30 do 40 odstotkov več pridelkov,« pravi direktor novomeške zadruge, katere prvenstveni cilj je postati sodobna zelenjadarska zadruga.

ODPRETI VRATA JAVNIH ZAVODOV

Kako torej spodbuditi zelenjadarske kmetije in pridobiti nove pridelovalce? KZ Krka ima danes okrog 35 zelenjadarskih kmetij, pojavljajo se tudi nove.

Kar 90 ods totkov zadružne zelenjave pridelajo kmetje iz posavskega konca, zlasti iz Podbočja in Kostanjevice, kjer igra pomembno prednost namakalni sistem Kalce–Naklo. Na 280 hekt arih površin prednjačijo poljedelci in po Vončinovem mnenju bi s skupnim jezikom morali ta področja razširiti oz. prvenstveno nameniti pridelovalcem zelenjave, ki so od namakanja bolj odvisni. Nemajhen problem je tudi visok a najemnina teh območij zelenjadarjem. Vončina vidi perspektivo v zelenjadarstvu tudi v novih delovnih mestih: npr. le trije hektarji zemlje omogočajo zaslužek dvema zaposlenima, za eno delovno mesto pri živinoreji pa je potrebnih kar 60 do 70 hektarov zemlje. Res pa je tudi, da hektar zemlje, zasajen z zelenjavo, zahteva tisoče ur dela.

V prihodnje načrtuje zadr uga usmeritev le v nekaj sort paprike, mladega krompirja ipd., seveda v tiste, ki kažejo boljše rezultate. Težava je, da vsi pridelovalci pridelujejo vse. »Trudili se bomo postopno vpeljati prakso gojenja ene kulture, kar pomeni, da ne bo en kmet prideloval deset vrst zelenjave, ampak se bo specializiral in vse leto ponujal npr. le solato,« pravi Vončina, ki med glavnimi problemi omenja nepovezanost zadrug z drugimi pravnimi subjekti za enoten nastop na trgu. Seveda ozaveščanje potrošnika o pomenu integrirane pridelave hrane ostaja stalna naloga. Bi pa morali lokalnim ponudnikom hrane veliko bolj na široko odpreti vrata zlasti v javnih zavodih: šolah, vrtcih, bolnišnicah, domovih za starejše občane. Sedanje količine odkupa so mizerne, kljub trudu zadruge. »Vso slovensko zelenjavo bi lahko iztržili v javnih zavodih, ki pa raje kupujejo cenejše tuje in manj kvalitetne pridelke,« ugotavlja Vončina. Kar 80 milijonov evrov letno javni zavodi potrošijo za tujo hrano! Tu bi morala kake poteze povleči tudi država in podpreti svoje kmete in podeželje.

ZELENJADARSKA KMETIJA JUREČIČ

Jurečičevi iz Velikega Mraševega so že mnogo let zadružni kooperanti in ena največjih zelenjadarskih kmetij na našem območju. Letno pridelajo med 800 in tisoč ton zelenjave. Ko je domači sin Marjan prevzel kmetijo, je bila kme tija mešana: ukvarjali so se z govedorejo, prašičerejo, poljedelstvom, oddajali so mleko, redili pitance in plemenske svinje. Po malem so se začeli preusmerjati v zelenjadarstvo (kumare, rdeča pesa), za kar so zdaj specializirani že 25 let, zaradi kolobarjenja pa seveda gojijo tudi poljščine (žita, kot so pšenica, ječmen, koruza, oljne buče). Iz zadnje omenjenih pridelajo celo svoje olje.

Obdelujejo okrog 25 hektarov površin na namakalnem sistemu Kalce–Naklo, okrog polovice teh so lastniki, ostalo imajo v najemu. Tri hektare površin je pokritih, kar je pomembno zlasti za rumeno papriko, paradižnik, solatne kumare, jajčevec, predvsem zaradi zgodnosti, pa seveda tudi zaradi raznih bolezni in nevarnosti toče. Na prostem pridelujejo solato, zgodnje zelje, zgodnji krompir, čebulo, česen … Največ pridelajo zgodnjega krompirja, saj ga vsako leto posadijo na okrog 12 hektarih, čebule na tri do štiri, solate na enem, zelje na dveh do treh, radiča na enem, jedilnih buč na okrog 1,5 hektarih, že nekaj let podobno tudi melon.

OSTAJAJO PRI VEČ KULTURAH

Kot pravi gospodar Marjan, so kulture postopno širili, zdaj so že dobrih pet let na tem nivoju. Saj bi se morda specializirali na eno ali dve kulturi, »a Slovenija je premajhen izvozni trg. Ob slabi sezoni bi bilo s kmetijo konec, če imaš več kultur, je to neka varnost,« pravi Marjan, ki se mora obnašati odgovorno. Redno zaposlenim petim delavcem je treba vsak mesec dati plačo. Nekateri pomagajo še za določen čas, priložnostno. Dela je res veliko, pravzaprav vse leto, od januarja, ko začnejo saditi prvo solato, pa do jeseni, ko poberejo še zadnje pridelke in jih mnoge skladiščijo tudi v lastnih hladilnicah. Na kmetiji se že več kot dve desetletji sami ukvarjajo tudi z lastno vzgojo zelenjavnih sadik – za svoje potrebe, nekaj pa tudi za kooperante zadruge.

K sreči je delovna vsa Jurečičeva družina: mama Marta, po izobrazbi dipl. inž. ag ronomije, ki je še za - poslena drugje, pa oba otroka: sin Tevž, študent 2. letnika agronomije, in hči Eva, študentka ekonomije. Oba sta čez teden v Ljubljani in za vikend ju težko pričakujejo doma. Oče Marjan upa, da bo kmetija imela naslednika – to daje zagon za vsakodnevno trdo delo od jutra do večera. Kot pravi, je na kmetiji eno samo garanje, zaslužek skromen, saj je pridelek odvisen od letine oz. od vremena. Lani npr. so imeli veliko škode zaradi deževja in podtalnice. Ves prihodek je treba vlagati v kmetijo, nove stroje, pripomočke ... Nič novega Marjan ne pove, ko potoži čez državo, ki ni dober gospodar in za kmetijstvo nima pravega posluha, predvsem pa meni, da hrana nima svoje vrednosti, zlasti ne domača. Cene zelenjave so nizk e, stroški veliki. »Tem se zdaj pridružuje še obvezno računovodstvo zaradi velikega katastrskega dohodka, ker vanj štejejo še subvencije, skratka, dodatni stroški, saj bom moral računovodske storitve nekomu plačati,« pove.

A kljub vsemu ostaja optimist – rad dela na zemlji in srčno upa, da bodo še tudi mlajše generacije. »Moramo se zavedati, da če ne bomo samooskrbni s hrano, potem je z našo samostojnostjo konec.«

Članek je bil objavljen v 21. številki Dolenjskega lista, 28. maja 2015

Besedilo in fotografije: Lidija Markelj