DL: Tina Badovinac - Sodelovanje in umnost, ne velike njive

26.8.2015 | 14:40

Tina Badovinac med cvetočimi aronijami, ki jih ima na Selih pri Jugorju zasajenih kar 1.100. (Foto: M. B.-J.)

Tina Badovinac je po osnovni izobrazbi fizioterapevka, a ima že 27 let cvetličarno na Glavnem trgu v Novem mestu. Odločila pa se je, da bo prihodnost preživela na belokranjski zemlji, kjer bo pridelovala in predelovala sadje in zelenjavo. Pred desetimi leti se je Badovinčeva družina iz Novega mesta preselila v svoj novi dom na Selih pri Jugorju.

»Mož je bil velik ljubitelj breskev in okrog hiše jih je posadil več kot 100. Pred dvema letoma pa je umrl, a prav takrat so breskve zelo obilno rodile. Ni mi preostalo drugega, kot da iz njih naredim sok. Prvič sem se odločila, da ga dam na ocenjevanje, ki je že vrsto let na domačiji Raztresenovih v Rimu pri Adlešičih. In bila sem prijetno presenečena, ko si je breskov sok z vsemi 20 točkami zaslužil šampionski naslov, medtem ko je dobil breskov sok z aronijo zlato medaljo,« se spominja Badovinčeva, ki je s čistočo, natančnostjo in malo dobre volje dokazala, da je lahko tudi amater zelo uspešen. Takrat je začela razmišljati tudi o tem, da bi lahko kot ljubiteljska sadjarka postala uspešna v predelavi sadja.

Ko so ljudje poskušali njene sokove, so bili navdušeni in so jih bili pripravljeni tudi kupiti. Spoznala je, da bi bil to lahko del njene prihodnosti. Kot cvetličarka je imela dostop do novih sadilnih materialov in tako je pred desetimi leti posadila 20 sadik aronije, ko ni še skoraj nihče pri nas govoril o njej. Po okusu je to jagodičevje sicer trpko, a ima veliko dobrih sestavin. Ker ga je dovoljeno uživati le v omejenih količinah, je breskovemu soku dodala sok aronije. Lani je začela poskušati z različnimi recepturami in na letošnjem ocenjevanju v Rimu je dobila zlata priznanja za vse tri sokove, ki jih je dala v oceno: breskov sok, sok aronije z malinami in aronije z ribezom.

SODELOVANJE ROK IN GLAV

Prav priznanja, ki so potrdila, da je na pravi poti, so ji odprla nov pogled v njeno prihodnost. »Ugotovila sem, da ljudje lahko preživijo z malo zemlje in z zvrhano mero iznajdljivosti. Pomembna je dodana vrednost. Upam, da bodo Belokranjci zbrali toliko modrosti, da bodo dojeli, kaj imamo v Beli krajini in da morajo le zagrabiti priložnost. Dojeti morajo, da je prihodnost v njihovih rokah in izkoristiti neokrnjeno naravo. Le prerasti morajo miselnost o zaostalosti Bele krajine. Skupaj lahko naredimo zgodbo o uspehu. Sedaj je namreč naš čas. Stopiti moramo skupaj, si pomagati in svetovati. Kdor hoče, me lahko pokliče. Z veseljem mu bom svetovala. Imam veliko idej in ne vidim razlogov, da si ne bi pomagali,« pravi.

Tina je spoznala, da prihodnost Bele krajine ni v združevanju v zadruge ali klube. Predlaga stičišče, kjer bi Belokranjci lahko svoje izdelke ponudili drugim. Bil bi le en pogoj: da bi bili pridelki in izdelki iz Bele krajine. »Pravijo, da ni težko pridelati, ampak tržiti. Zamislila sem si, da bi bilo to stičišče, ta trgovina v Novem mestu. Odločila sem se, da bom s cvetličarstvom prenehala, cvetličarno pa bom dala v najem ali pa bom v njej naredila trgovino z belokranjskimi pridelki in izdelki. Seveda pa sama nimam dovolj pridelkov, saj imam le dve roki. Pomembno je torej sodelovanje mnogih rok in glav,« načrtuje Tina.

Okrog Badovinčeve hiše na Selih raste 1.100 sadik aronije, 300 grmičkov kanadske šmarne hrušice, nekaj deset breskovih dreves, pa ribez, josta, robide, sibirske borovnice, maline, češnje, višnje, figovec, kaki, kivi, asimine, šisandra, goji jagode, avtohtona vinska trta, kutine, orehi in mandlji. In vse to na precej majhni površini. Tina želi dokazati, da za uspešno kmetovanje niso potrebne ne velike površine ne mogočen strojni park. Pač pa le umno gospodarjenje z zemljo. Ljudi želi osvestiti, da se splača pridelava tudi na belokranjski zemlji.

»Seveda pa se morajo ljudje zavedati, da ne morejo obogateti čez noč. Že tri leta delam na prepoznavnosti svojih izdelkov iz sadja in zelenjave, jeseni pa jih bom začela tržiti. Pomembno je, da ljudje prepoznajo pridelovalca, ki pa mora odstopati od drugih. Skratka, biti mora drugačen. Pri tem je pomembna tudi domišljija. Ljudem polagam na srce, naj ne vržejo puške v koruzo, če prvo leto ne uspe vse tako, kot so si zamislili. Predvsem pa ne smejo biti obremenjeni s količinami. Pomembna je predvsem kvaliteta,« je prepričana Tina Badovinac.

Članek je bil objavljen v 20. številki Dolenjskega lista, 21. maja 2015

M. Bezek-Jakše