DL: Samomori v Sloveniji - JV države med bolj ogroženimi

4.8.2015 | 11:00

Sredi februarja je pod vlakom v bližini Ivančne Gorice samomor storil mlad moški iz Štajerske.

Ko ljudje ne najdejo več smisla v svojem življenju, je hudo in takrat se vsakdo reševanja stiske loti po svoje. Nekateri uteho iščejo v pijači, drugi zlorabljajo tablete in droge, tretji si poiščejo strokovno pomoč ... Slovenci smo znani po tem, da se v primerjavi z drugimi narodi pogosto odločimo tudi za samomor.

»V obdobju 2010 do 2014 smo zabeležili med 416 in 448 samomorov. Njihovo število se je v zadnjih treh letih malo povečalo predvsem zaradi povečanja števila samomorov med moškimi. Ob tem je potrebno poudariti, da je ta številka (kljub manjšemu povečanju v zadnjih letih) še vedno občutno nižja, kot je bila pred desetimi leti,« je povedala dr. Saška Roškar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje in dodala, da se Slovenija še vedno uvršča med bolj ogrožene države, vendar je umrljivost zaradi samomora precej manjša kot v prejšnjem desetletju.

»Glede posameznih območij v Sloveniji velja, da med bolj ogrožene predele spadajo regije na vzhodu, tudi jugovzhodu, medtem ko sta zahod in jugozahod države manj ogrožena.«

PREVLADUJEJO MOŠKI

Med osebami, ki storijo samomor, prevladujejo moški. »Statistike kažejo, da se na tri do štiri samomore pri moških zgodi en samomor med ženskami. Razlogi za to različni. Po eni strani moški izbirajo bolj agresivne metode za samomor, po drugi strani pa verjetno tudi težje poiščejo pomoč v duševni stiski. Ta se zaradi tega lahko stopnjuje do samomora.«

Dr. Roškarjeva je izpostavila, da je preprečevanje samomora naloga, kateri bi se morali posvečati skozi vse leto, poleg tega bi se morali zavedati, da je to naloga več sektorjev in pravzaprav vseh v družbi, kajti k problemu je treba pristopiti  celostno. »Preprečevanje se začne z ozaveščanjem javnosti in krepitvijo duševnega zdravja, nadaljuje pa z vključenostjo vseh akterjev, ki prihajajo v stik z ogroženimi. To so lahko nevladne organizacije, različni vratarji sistema (novinarji, policisti, socialni delavci ...), ki prevzemajo večjo in širšo vlogo pri preprečevanju. Sektorji, na katere ob preprečevanju radi najprej pomislimo, psihiatri, zdravniki itd., namreč vidijo le manjši del populacije, ki je bolj ogrožen in lahko rečemo, da ´gasijo požar´, ko problem že nastane,« dodaja strokovnjakinja z Nacionalnega inštituta za javno zdravje in poudarja, da je pomembno, da se problemu samomora posvetimo že takrat, ko težav še ni.

SMRT NA TIRIH

Ko se človek odloči za samomor, bi verjetno težko govorili o racionalnem razmišljanju, tako pogosto slišimo, da se je kdo ustrelil, obesil, namerno povzročil prometno nesrečo s smrtnim izidom, nedolgo nazaj si je mlad moški za kraj svoje smrti izbral železniške tire v Ivančni Gorici. »Lani se je na železniških tirih poškodovalo 17 oseb, 22 pa jih je umrlo. Od tega so v nesrečah na nivojskih prehodih umrle tri osebe, ena ob nesreči na odprti progi, 18 ljudi pa je lani na železniških tirih storilo samomor,« je sporočil Janez Krivec s Slovenskih železnic in pojasnil, da te številke ne odstopajo bistveno od tistih v preteklih letih, sicer pa ne beležijo posebnih odsekov, ki bi po številu smrtnih žrtev izstopali na slovenskem železniškem omrežju.

Za vsakega strojevodja, ki se mu zgodi, da nekdo namerno ali nenamerno skoči ravno pod vlak, ki ga vozi on, in tam umre, je to izjemno stresen dogodek. »Svojim zaposlenim omogočamo psihosocialno pomoč že peto leto zapored. Delavci jo lahko poiščejo, če sami - tako v zasebnem življenju kot na delovnem mestu - opazijo kakršne koli težave, lahko pa jih napoti po pomoč tudi delodajalec, če oceni, da jo potrebujejo. Primarno je namenjena vsem zaposlenim – sprevodnikom, prometnikom, strojevodjem in drugim –, ki se srečajo s hudimi nesrečami in drugimi izrednimi dogodki na tirih. Vsi zaposleni, ki so se po tovrstno pomoč obrnili, so čustveno stisko in morebitne posledice takšnega izrednega dogodka, ki se lahko kažejo v posttravmatski stresni motnji (PTSM), uspešno razrešili,« še pravi Krivec.

Članek je bil objavljen v 16. številki Dolenjskega lista, 23. aprila 2015

Besedilo in fotografija: Janja Ambrožič