DL: Ko ni kje vzeti za pogreb - Občina plača standardni pokop

1.8.2015 | 14:00

Tone Bukovec je izgubil še zadnjega brata.

Kolo je Tonetovo edino prevozno sredstvo.

Franc Bukovec je živel v skromni hiški na robu vasi.

Na okenski polici hiše pokojnika je v začetku tedna gorela sveča.

Smrt v družini je hud udarec za svojce, ki ga marsikje še dodatno zagreni skrb, od kod vzeti denar za pogreb. Čeprav se na prvi pogled zdi, da človek brez tisočaka, kolikor stanejo najosnovnejši stroški pogreba, ne sme umreti, to ne drži, kajti socialno najšibkejšim na pomoč priskoči občina, ki je dolžna poskrbeti za dostojen pokop slehernega občana.

V zagati, kako pokopati brata Franca, se je znašel tudi Tone Bukovec s Petan pri Birčni vasi, o katerem smo v Dolenjskem listu pisali lansko jesen, ko je 110-ič daroval kri. »Brat je umrl na veliki petek. Živela sva v sosednjih hišah, oba sva samska. Ko sem prišel domov, je sedel na klopi pred hišo, še pogovarjala sva se, on je šel v hišo, jaz sem se šel v svojo preobleč. Kmalu sem zaslišal, da me kliče, naj mu pomagam. Ko sem prišel do njega, je ležal na tleh, odnesel sem ga na kavč in ugotovil, da ne diha. Klical sem rešilca, a ko je čez 10 minut prišel zdravnik in ga priklopil na aparature, je bil brat že mrtev,« se tistega dne spominja Tone.

OBA BREZ SLUŽBE

Pogrebna služba je pokojnika odpeljala na obdukcijo, sledile so priprave na pogreb. »Zelo težko mi je bilo urejati te zadeve, ker vem, da nimam denarja, pa tudi brat ga ni imel. On je bil že leta brez zaposlitve in je dobival 260 evrov socialne pomoči, jaz imam 300 evrov invalidnine. Delal sem v Novolesu, zdaj sem že dve leti brez službe. Kdo me bo zaposlil, ko pa sem upokojen za štiri ure? Večkrat grem komu pomagat pri delu, tako v zameno dobim vsaj drva,« pove Tone in doda, da se je s tistimi, ki jih je dobil pred zadnjo zimo, grel še pokojni brat.

Omeni, da je zdaj od družine ostal le on, že pred Francem sta mu umrla dva brata in starša, pokopal je tudi že ženo. »Veste, Franci je bil poročen samo 14 dni, otrok ni imel, na njegovo poroko pa nisem mogel iti, ker sem bil takrat, bilo je to leta 1978, ravno pri vojakih,« še pove.

Da brata res nimata veliko materialnih dobrin, govorita tudi njuni hiši. Franc je živel v stari, na njeni okenski polici je ob našem obisku še gorela sveča, ki je opominjala na preminulega lastnika, Tone pa si je svoj dom uredil v novi, ki dejansko že dolgo ni več nova, je pa še brez fasade, in jo je postavil poleg stare. Ima tudi star pod, nekaj kokoši, poleg si je uredil drvarnico, ki pa dejansko sploh ne stoji na njegovi zemlji. »Domačija nima nobene zemlje več, včasih smo jo imeli, zdaj pa je od bratranca, ki je poplačal dolg drugega brata v višini devet tisoč evrov in v zameno je dobil našo zemljo. Nimam česa prodati,« pove.

Z zavestjo, da ima denarja le toliko, da se prebija iz meseca v mesec, se je torej Tone lotil urejanja bratovega pogreba. »Šel sem v Novo mesto na komunalo in tam so mi po vedali, da pogreb stane okoli 1.700 evrov. Povedal sem jim, da je to veliko in da imam finančne težave, zato so me usmerili na center za socialno delo, kjer sem govoril z direktorjem in mi je povedal, da bodo nekaj plačali oni, nekaj pa bom moral sam,« pove Tone, ki ga je ob našem obisku, dan pred pogrebom brata, še vedno skrbelo, kako bo skupaj spravil tistih nekaj sto evrov, kolikor ga bo pogreb zagotovo stal, saj so samo rože in venček za žaro stali 200 evrov, nekaj čez sto evrov je bilo treba dati župniku. »Te stroške je plačala moja hči, ki me je peljala po opravkih, jaz nisem imel od kje vzeti.«

PLAČALA BO OBČINA

Zanimalo nas je, kako je s pogrebom v takšnem primeru, ko gre za socialno šibke družine, zato smo se najprej obrnili na novomeško občino. Predstavnica za odnose z javnostmi Judita Pirc je pojasnila, da v primerih, ko ni nobene druge zakonske možnosti, stroške pogreba pokrije občina, in sicer v minimalnem znesku.

Direktor novomeškega centra za socialno delo Alojz Simončič je to potrdil z besedami: »Če je svojec izkoristil vse možnosti pri nas - in njegov brat ni imel pravice do pogrebnih storitev pogrebnine ter posmrtnine -, se pokoplje pokojnika  prek občine, ki krije minimalne pogrebne storitve. Način izvedbe je različen glede na občino, kako ima to dogovorjeno s posameznimi izvajalci teh storitev.«

Zelo izčrpen odgovor smo dobili od Rafaele Šegedin, vodje pogrebne službe na Komunali Novo mesto , ki se je celo spomnila pogovora s Tonetom Bukovcem, ki je k njej prišel urejat formalnosti za pogreb. »Poslala sem ga na center za socialno delo, saj sem domnevala, da je upravičen do naročilnice, ki jo tam izdajo, stroške pogreba do tisoč evrov pa potem plača občina Novo mesto,« je pojasnila in omenila, da je novomeška občina ravno za takšne primere sprejela poseben sklep in določila tudi minimalne stroške standardnega pogreba. »Znesek, ki presega stroške minimalnega standardnega pokopa, je stranka dolžna predhodno poravnati pogrebnemu podjetju ob naročilu pogrebnih storitev,« je še dodala in nadaljevala, da v stroške standardnega pokopa ne spadajo: okrasna školjka, slika, osmrtnice, uporaba mrliške vežice, cvetje, pevci, govorniki, župnik, pogrebne melodije, objava na radiu, sveče, obeležja na grobu, ozvočenje, nadstandardna oprema …

Velja omeniti, da je novomeška občina v primerih, ko krije stroške pokopa, še zelo uvidevna do svojcev, ti se lahko odločijo za različne vrste pogrebne svečanosti, od klasičnega pokopa do žarnega ali raztrosa pepela, ravno tako jim je prepuščen način izvedbe (javni pogreb, v družinskem krogu, anonimni), kajti ponekod velja pravilo, da če je občina plačnik , o pokopu tudi odloča. Tako se lahko zgodi, da je le-ta anonimen, čeprav bi si svojci želeli drugače, kar pomeni, da pepel raztrosijo, ni dovoljeno izpeljati obreda z mašo, od pokojnika pa se tudi ni mogoče posloviti.

Članek je bil objavljen v 15. številki Dolenjskega lista, 16. aprila 2015

Besedilo in fotografije: Janja Ambrožič