DL: 650 let Novega mesta - Od Rudolfa do danes

31.7.2015 | 11:15

Novo mesto z obzidjem v srednjem veku (Marjan Mušič; olje platno, 1968; iz zbirk Dolenjskega muzeja)

Grb Novega mesta z Rudolfom IV. Habsburškim s stare mestne hiše (iz zbirk Dolenjskega muzeja)

Osvoboditev Novega mesta – takole je 8. maja popoldne na Glavni trg na belem konju
ponosno prijezdil partizanski poveljnik Jože Zemljak – Domen (na sliki), za njim je korakala
kolona borcev Komande mesta Novo mesto. (Foto: Rudolf Smola, iz zbirk Dolenjskega muzeja)

Zgodovino Novega mesta so zaznamovali vzponi in zatoni. Prvi vrhunec je naselje na okljuku reke Krke doživelo še pred ustanovitvijo že v prazgodovini sredi prvega tisočletja pred našim štetjem, drugega v času od ustanovitve do srede 16. stoletja, tretjega pa po drugi svetovni vojni sredi druge polovice 20. stoletja in ga doživlja še danes.

ZAKAJ MESTO NA OKLJUKU KRKE?

Prav gotovo Rudolf IV. Habsburški novega mesta na okljuku reke Krke ni ustanovil in ga poimenoval po sebi, ker bi bil tako velikodušen do tukajšnjih tedanjih prebivalcev. Rudolf IV. Habsburški je bil fevdalec in Habsburžan, pa tudi zelo ambiciozen je bil. Po smrti očeta Albrehta II. je pri svojih 19 letih postal vojvoda Avstrije. Oženjen je bil s hčerko cesarja Karla IV. Katarino Luksemburško, s katero je bil zaročen že od svojega desetega leta, poročila pa sta se, ko je bil naš ustanovitelj star 14 let. Avstriji je vladal sicer le sedem let, saj je umrl zelo mlad, star komaj 26 let. A v tem času je marsikaj postoril – poleg našega Novega mesta, ki ga je poimenoval po sebi Rudolfswert, je ustanovi dunajsko vseučilišče Alma mater Rudolfina (dunajska univerza) ter dal povečati najbolj znano in najpomembnejšo dunajsko cerkev oziroma katedralo, Štefanovo cerkev, v kateri sta z ženo Katarino tudi pokopana.

Mesto na strateško ugodnem mestu je ustanovil zaradi številnih koristi, predvsem pa zaradi širjenja moči, vpliva in posesti Habsburžanov. Vzroki so bili predvsem politični in gospodarski. Na območju, kjer je začelo rasti novo mesto, je bilo tedaj le šest kmetij ob cesti, za razliko od drugih slovenskih mest, ki so se razvila iz vasi in trgov. Prav zato je domače prebivalstvo že na začetku novemu mestu reklo Novo mesto. Leta 1783 se je mesto iz Rudolfswerta uradno preimenovalo v Neustädtl, kar je nemški izraz za Novo mesto, ob preimenovanju leta 1865 je mesto spet dobilo staro ime Rudolfswerth in uradno tudi slovensko obliko Rudolfovo, šele leta 1918 ob koncu prve svetovne vojne, ki je prinesel tudi konec nemške oziroma avstrijske nadvlade, pa dobi mesto končno ime, ki so ga ves čas od ustanovitve uporabljali domačini.

Rudolf IV. Habsburški po ustanovitvi mesta ni mogel več prav veliko vplivati na njegov razvoj, saj je že dobra dva meseca po tem umrl za mrzlico, a pravice in gospodarske ugodnosti, ki jih je mestu in meščanom dal kot ustanovitelj, ter ugodna lega na stičišču pomembnih trgovskih poti so povzročile njegov hiter razcvet. Še v 14. stoletju je mesto dobilo obzidje, ki se je ohranilo le na Šancah, kjer so ga pred kratkim tudi obnovili.

V mestu sta se hitro razvili obrt in trgovina, saj je bilo v 14. stoletju, ko je bilo Novo mesto ustanovljeno, trgovanje med ogrskimi in primorskimi deželami na višku, Novo mesto pa je postalo tudi pomembno upravno središče.

VIŠEK IN ZATON

Rudolf IV. Habsburški je v ustanovni listini med drugim določil, da mora blago, ki potuje iz ogrskih dežel proti morju ali obratno, potovati skozi mesto, se tu ustaviti in skladiščiti. Tako so velik delež dohodkov mesta in meščanov predstavljale mitnine, cestnine, štantnine, skladiščnine, sejmnine, merice od prodanega blaga, različne najemnine in podobno. Seveda so v mestu trgovci tudi prenočevali, jedli in se oskrbovali, kar je bilo prav tako pomemben vir dohodka. Mesto je tako čedalje bolj cvetelo in višek razvoja doseglo v prvi polovici 16. stoletja. Razvoj so zaustavili turški vpadi, zaradi katerih so se spremenile trgovske poti, in ustanovitev vojne krajine Karlovca, kamor se je preselila obramba pred Turki.

Mesto je začelo vidno nazadovati, obrtniki in trgovci so vse do začetka 20. stoletja zadovoljevali zgolj še potrebe prebivalcev mesta in okolice, meščani so se, da bi preživeli, ob obrti ali trgovini morali začeti ukvarjati tudi s kmetijstvom. Mesto so pogosto prizadejali požari in kuga. Vendar, čeprav je Glavni trg zaraščala trava, je bilo, kot je zapisal Janez Vajkard Valvasor, Novo mesto še vedno drugo najimenitnejše mesto na Kranjskem.

Prvi, ki je po tem času presegel zgolj lokalne okvire, je bil tiskar Janez Krajec, ki je med drugim poskrbel za prvi ponatis Slave vojvodine Kranjske, od leta 1885 pa do 1901 je izdajal časopis Dolenjske novice, poskrbel je za prevod Tisoč in ene noči, izdajal literarni zbirki za mladino in odrasle ...

Prvi zametki industrije so se v Novem mestu pojavili šele ob koncu 19. stoletja, prva »resnejša« industrijska podjetja pa po prvi svetovni vojni. Šlo je predvsem za tekstilne obrate (Povh, Medic, Penca), keramično (Klemenčič) in čevljarsko (Grilc) industrijo ter gradbena in trgovska podjetja, ki pa s svojim delovanjem niso resneje presegla lokalnih okvirov. Največja ovira za razvoj industrije so bile predvsem slabe prometne povezave, ki so se nekoliko izboljšale s prihodom dolenjske železnice leta 1894 in belokranjske železnice, ki pa so jo dokončali šele tik pred začetkom prve svetovne vojne.

PRVA IN DRUGA SVETOVNA VOJNA

Medtem ko je prva svetovna vojna Novo mesto prizadejala le posredno z lakoto in vsesplošnim pomanjkanjem, saj tu ni bilo bojev, so pa v mesto prihajali begunci in ranjenci, ki so jih zdravili v več bolnišnicah, precej mož pa je bilo mobiliziranih in se jih ni vrnilo s fronte, je mesto v drugi svetovni vojni zelo trpelo. Že 11. aprila 1941 so Novo mesto bombardirali Nemci, ki so vanj vkorakali že naslednji dan, mesto pa potem 23. aprila za več kot dve leti v okupacijo predali Italijanom, ki so takoj začeli italijanizacijo in fašizacijo prebivalstva, predvsem šolske mladine, kar je spodbudilo tudi močno dejavnost Osvobodilne fronte. Sredi leta 1942 so Italijani v strahu pred partizani mesto obdali z žico in utrdbami.

Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so oblast v mestu prevzeli partizani oziroma Komanda mesta, po dvainštiridesetdnevni svobodi pa so se v Novo mesto vrnili Nemci, ki so mesto prej temeljito zbombardirali in mnoge meščane pregnali, da so se naselili v bližnje vasi in zidanice. Novo mesto je svobodo dočakalo 8. maja leta 1945 ob pol dveh popoldne, ko je na trg na belem konju prijezdil partizan Tone Pavlič. Pred rotovžem se je ustavil, se razgledal, in ko je videl, da so Nemci in domobranci odšli, je odjahal nazaj v Kandijo. Kakšne pol ure kasneje je na istem konju na Glavni trg ponosno prijezdil partizanski poveljnik Jože Zemljak – Domen, za njim je korakala kolona borcev Komande mesta Novo mesto.

POVOJNI RAZCVET

Novo mesto po drugi svetovni vojni končno doživi pravi razcvet, v petdesetih letih se začne razvijati industrija, kar močno pospešijo bistveno boljše prometne povezave, predvsem avtocesta Bratstva in enotnosti. Razvije se močna tekstilna (Novoteks, Labod), avtomobilska (IMV), farmacevtska (Krka), lesna (Novoles), gradbena (Pionir), obutvena (Tovarna obutve) in elektro industrija (Ela, Iskra), kar povzroči tudi krepko rast števila prebivalstva in širjenje mesta v Kandijo, na Grm in okoliške vasi.

Leta 1991 v Novem mestu poči prva puška v osamosvojitveni vojni, osamosvojitev z izgubo nekdanjega skupnega jugoslovanskega trga pa močno prizadene nekatere industrijske panoge v mestu – propade vsa tekstilna industrija, v stečaj gre gradbeni gigant Pionir, s spiska novomeških podjetij sta zbrisani Iskra in Tovarna obutve, IMV razstavijo na Revoz, TPV in Adrio, ki si kljub nekaterim težavam opomorejo in tako kot Krka doživijo velik napredek, tako da je Novo mesto danes industrijsko najmočnejše mesto v državi.

Članek je bil objavljen v 15. številki Dolenjskega lista, 16. aprila 2015

Igor Vidmar