DL: Rojen v belokranjskem Gradcu - Adolf Pirsch, portretist evropskih dvorov

30.7.2015 | 14:45

Andreas Prosser s sestro, mamo in prijateljico, na steni nad njimi pa visi Pirschev portret mlade dame, najbrž slikarjeve nizozemske žene Hanne.

Ena od slik, ki jih je narisal in predstavlja ustanovitelja reda Barmherzige Brüder – Johannesa von Gotta, je na ogled v cerkvi reda Barmherzige Brüder v Gradcu.

Pirscheva grobnica je še danes dobro ohranjena na Steinfeldfriedhofu v Gradcu.

Potem ko je bilo objavljeno nekaj člankov o raziskavah gospoda Antona Omerzela v Dolenjskem listu in Belokranjcu o slikarju Adolfu Pirschu, ki je bil rojen v sredini 19. stoletja v Gradcu v Beli krajini, sem poskusil najti njegove sledi tukaj v avstrijskoštajerskem Gradcu (Grazu). Kaj sem ugotovil?

Tema je dovolj zanimiva, da gospa mag. Bedenk, prof. z Inštituta za slavistiko Univerze v Gradcu, razmišlja, da bi to leto organizirala predavanje v sklopu Slovenske čitalnice v Gradcu v Štajerski deželni knjižnici.

Kar presenečen sem bil, da je bilo moje raziskovanje uspešno. Članek o slikarju Pirschu je v reviji Mladika iz leta 1934 (letnik XV, št. 9, str. 350–351, kopijo revije najdemo prek Cobissa) in je dokaj točen, čeprav čisto na začetku napačno piše, da leži Gradac ob Muri v Beli krajini.

Poleti 2014 sem začel raziskovati lokacijo groba slikarja Adolfa Pirscha na podlagi podatkov, ki so bili objavljeni v omenjeni reviji Mladika. O Adolfu Pirschu sem prvič prebral v članku Antona Omerzela iz Gradca, ko je pisal o svojih pogledih na revitalizacijo gradaškega gradu v Dolenjskem listu, 23. decembra 2010. Z njegovimi pogledi se sicer ne strinjam, vseeno pa podpiram, kar je začel o slikarju Pirschu, ker mislim, da je smiselno obuditi spomin na pozabljeno zgodovino.

NAŠEL SEM GROB

Pirschev grob sem našel na graškem pokopališču Steinfeldfriedhof, kot je zapisano v Mladikinem članku. To je eno od pe tnajstih pokopališč v avstrijskoštajerski prestolnici. Uprava katoliške mestne fare v Gradcu mi je pomagala najti točno  mesto groba in tudi vzpostaviti stik z lastniki groba. Zaradi varstva osebnih podatkov so mi sicer samo potrdili, da za grob še nekdo plačuje in da je ohranjen, niso pa mi mogli povedati, ali so lastniki groba v sorodstvu s Pirschem. V grobnici je namreč pokopanih več oseb. Obljubili so mi, da bodo lastnikom posredovali mojo elektronsko prošnjo za stik z njimi, ker me zanima Pirscheva zgodovina.

V času, ko sem čakal na odgovor, sem obiskal cerkev reda usmiljenih bratov v Gradcu, http://de.wikipedia.org/wiki/ Barmherzigenkirche_(Graz), kjer je ena od Pirschevih slik, ki predstavlja svetega Janeza od Boga, ustanovitelja reda usmiljenih bratov, in sicer krasi srednji oltar na desni str ani cerkve. Žal mi novi predstojnik samostana prior Paulus ni mogel kaj več povedati o zgodovini slike, domneva pa, da je sliko iz leta 1882 naročil red sam.

PRI SLIKARJEVM PRAVNUKU

Po nekaj tednih, ko sem že izgubil upanje, da bom od lastnik ov groba dobil odgovor, se mi je oglasil gospod Andreas Prosser in mi povedal, da je slikarjev pravnuk. Povabil me je k sebi domov v Gradec (avstrijsko Graz). V začetku septembra sem ga obiskal in tam spoznal tudi njegovo prijateljico, sestro Petro in njuno mamo Elisabeth. Zelo lepo so me sprejeli ter mi ob kavi in sladici v jedilnici, v kateri visita dve slikarjevi sliki, povedali, kaj še vedo o Adolfu Pirschu, to pa je tisto, kar sta jim povedali Prosserjeva stara mama oz. prababica, saj ga sami niso več osebno poznali. V bistvu so potrdili vse, kar piše v Mladiki – razen tega, in to so poudarili, da Pirsch ni bil nikoli oženjen z neko gospo Ano (glej predzadnji odstavek članka v Mladiki). Prosser mi je tudi narisal svoj rodovnik.

GRAŠKA VEJA DRUŽINE

Adolf Pirsch je sicer imel otroka z Olgo Legros (roj. 13. 4. 1878, umrla 1. 1. 1970), in sicer Olgo Pirsch Legros, nista pa bila poročena. Iz tega razmerja izhaja graška veja družine: njuna hčerka Olga Pirsch Legros (29. 6. 1898–1979) se je poročila s Fridrichom Prosserjem. Njun edini sin Helmut Prosser (27. 3. 1932–2006) se je poročil z Elisabeth Drob (roj. 1934); Elisabeth Prosser je mati Andreasa Prosserja (roj. 1957), Petre (roj. 1959), Friedricha (1961–1995), Marie, Marcusa in Christine.

V družini domnevajo, da je imel slikar Pirsch še hčerko z neko Nizozemko, vendar niso nikoli imeli stikov z njo. To bi lahko potrdili tudi podatki, ki so bili objavljeni na spletni strani slovite avkcijske hiše Christie´s v Londonu v zvezi z dražbo Pirscheve slike »The artist´s wife painting«. Tam je omenjena Nizozemka Hanna Fieke (roj. 1879) iz Haarlema blizu Amsterdama, s katero naj bi se Adolf Pirsch poročil v Angliji. Ženska na sliki v Prosserjevi jedilnici naj bi bila ona, tako domnevajo Prosserjevi. Dražba je bila 27. septembra 2012 v Londonu. Od Christie´s so mi samo potrdili, da je bil prodajalec slike iz Evrope in da jo je kupil zasebnik oz. zasebnica iz Anglije.

»Hanna Pirsch-Fieke se je rodila 1979 v Haarlemu pri Amsterdamu. Že od zgodnjih let se je zelo zanimala za umetnost in se gibala v ume tniških krogih na Nizozemskem in v tujini. Leta 1912 je v Londonu srečala Adolfa Pirscha. Znanstvo je kmalu preraslo v tesno zvezo in leta 1914 se je rodila hčerka Ada. Od takrat naprej je par živel skupaj na Nizozemskem. Hanna Pirsch-Fieke se lahko svojemu učitelju in možu Adolfu Pirschu (1858–1929) zahvali za velik del svojega razvoja v slikarstvu.« (Prevod Dolenjski list, http://www.christies.com/LotFinder/ lot_details.aspx?intObjectID=5601823)

POSREDOVAL FRANC JOŽEF

Rad bi dodal še eno zanimivo zgodbico, ki so mi jo povedali Prosserji. Ko je oče mlademu Adolfu Pirschu vzel pripomočke za slikanje, se je obupani fant obrnil neposredno na cesarja Franca Jožefa. Ta je očetu prek policije poslal osebno pismo in 100 guldnov za slikarsko šolanje mladega Adolfa. Dolga leta pozneje, ko je bil Pirsch že slaven slikar in ko je portretiral samega cesarja, mu je ta pokazal duplikat pisma, ki ga je hranil v arhivu in ki se ga slikar Pirsch ni več spomnil.

Gospod Prosser mi je povedal, da bi želel nekoč obiskati rojstni kraj svojega pradeda, ki je bil mogoče res rojen v gradaškem gradu v Beli krajini. Tega sam nisem raziskoval, vendar bi bilo zanimivo izvedeti, ali je g. Omerzel res našel dokaze, ki to potrjujejo.

V muzejski galeriji Universalmuseum Joanneum, Neue Galerie Graz, hranijo, kot sem ugotovil, deset Pirschevih slik in nekaj podatkov o njem. Kot mi je sporočila direktorica Andreja Brancelj Bednaršek, v Belokranjskem muzeju ne hranijo prav nobenega gradiva o Adolfu Pirschu.

BOJ ZA DEDIŠČINO

V času raziskovanja preteklosti slikarja Pirscha sem od Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu dobil informacijo, da je bila slikarjeva sestra Anna Pirsch edina dedinja njegovega premoženja. Domnevam, da je bila verjetno ona pomotoma omenjena kot njegova žena v članku Mladike.

Dobil sem tudi Pirschev mrliški list, ki potrjuje, da je umrl v bolnišnici (Allgemeines Krankenhaus, danes: Landeskrankenhaus) v Gradcu. Testamenta ni naredil. Tako se je sestra Anna borila za dediščino s Pirschevo nizozemsko »ženo« Florentino Fieke oz. skupno hčerko Adolphino Pirsch (roj. 31. 1. 1914 v Haarlemu). Avstrijsko veleposlaništvo v Haagu ji je pomagalo izvedeti, da Adolf in Florentina nista bila nikoli uradno poročena. Ker si zaradi majhne pokojnine ni mogla privoščiti tožbe zoper Florentino v Holandiji, je z njo sklenila poravnavo. Tako so 17. decembra 1932 na okrožnem sodišču v Gradcu uradno razdelili dediščino na dva dela.

Če primerjam dediščino (slike, kipi, prihranki na banki v Holandiji in tudi nekaj delnic) z obveznostmi (računi zdravnikov in bolnišnice, str oški za pogreb itd.), ni ost alo veliko: 23.615 šilingov. Žal pa ne poznam vrednosti takratnega šilinga oz. holandskega guldna. Ne smemo pozabiti, da je bila takrat v Avstriji visoka inflacija, zato bi lahko vrednost dediščine pomagal razjasniti kak zgodovinar.

Članek je bil objavljen v 14. številki Dolenjskega lista, 9. aprila 2015

Besedilo in fotografije:
Damijan Movrin, Gradec, Avstrija