DL: O štorkljah, Presleyju in še čem

28.7.2015 | 14:45

Nikola Gojmerac, Josip Fabina in Matjaž Rus (z leve) v zanimivem pogovoru o dveh zajetnih knjigah. (Foto: M. B.-J.)

Gosta Matjaža Rusa na literarnem večeru v Ljudski knjižnici v Metliki sta bila Nikola Gojmerac in Josip Fabina, ki sta sicer doma iz Pravutine na hrvaškem bregu Kolpe. Ko sta Gojmerac in Fabina razmišljala, kaj bi naredila, da bi bilo dobro za ljudi in da bi pustila za seboj sled, sta dobila idejo o knjigi o Pravutini. Naslov sta ji dala Pravutinske korenine.

Nikola, ki je sedaj upokojen in živi v rojstni vasi, si je nekdaj služil kruh v tujini ter kot podjetnik v Metliki in Črnomlju. Josip, po osnovni izobrazbi novinar, ki živi v Metliki, bil pa je zadnji vodja metliške davčne izpostave, je davčni uslužbenec v Novem mestu. Oba torej dobro poznajo v Metliki, kjer živi kar 300 ljudi, ki imajo korenine v Pravutini.

Gojmerac in Fabina sta v rojstni vasi hodila od hiše do hiše, poizvedovala po podatkih o ljudeh v zadnjih nekaj stoletjih, jih natančno zapisala in leta 2013 v knjigi objavila prav vse, kar so jima povedali sovaščani. V Pravutinskih koreninah, ki imajo 90 soavtorjev, sta zajela kar 3.000 ljudi. Ker pa ima hrvaški del obkolpske doline od Netretiča do Kamanja le tri knjige, od katerih sta dve izšli v ZDA, sta začela zbirati podatke še po 38 vaseh ob Kolpi. In tako je lani izšlo še delo Brazde preteklosti, ki ima 120 soavtorjev, pečat pa mu daje kar 13.000 ljudi. Snov za obe knjigi jima je uspelo zbrati v rekordnih dveh letih in pol, res pa je, da sta ob delu prebedela veliko noči.

Dokopala sta se do zanimivih podatkov. Nikola je ugotovil, da izhaja iz grofovske družine. Sicer pa je Pravutina, ki je bila v pisnih virih prvič omenjena leta 1562, nekaj posebnega. Le še v neki vasi pri Sisku je več štorkelj kot v Pravutini, nekdaj pa je bil pri vsaki hiši tesar ali muzikant. Iz njihovih krajev izhaja tudi Ivo Jadrič, ki je popravljal avto Elvisu Presleyju. Veliko Pravutincev in njihovih potomcev danes živi po svetu, tako v ZDA, Kanadi, evropskih državah, a tudi v Beli krajini. Z Belokranjci so bili vedno v dobrih odnosih, še posebej pa s prebivalci Krasinca in Gribelj na slovenski strani Kolpe. Pred dobrimi 30 leti so med Krasincem in Pravutino zgradili most, pred tem pa so Pravutinci imeli brodarja, ki je bil na voljo 24 ur na dan.

Sicer so Pravutinci hodili v Slovenijo delat in živet, Slovenci pa so se v Pravutino poročali. Vsak drugi Pravutinec je nekdaj delal v Beli krajini, kjer so se tudi šolali. Avtorja sta priznala, da je bila Bela krajina za ljudi na hrvaškem bregu Kolpe vedno velik magnet. Bolj žalostno pa je, da Belokranjci slabo poznajo hrvaške obkolpske vasi. Prav po zaslugi Pravutinskih korenin in Brazd preteklosti jih bodo lahko bolje spoznali.

Fabina in Gojmerac sta prepričana, da sta ujela še zadnji trenutek za zbiranje podatkov o vaseh ob Kolpi, ker so še živi starejši ljudje, ki v svojem spominu hranijo marsikaj zanimivega, kar se je iz generacije v generacijo prenašalo od ust do ust. Ob pohvalah o njunem delu pa se je našel tudi odziv iz Amerike, češ kdo jima je dovolil, da pišeta o njih.

Članek je bil objavljen v 15. številki Dolenjskega lista, 16. aprila 2015

M. Bezek-Jakše