DL: Regresni zahtevki - Večina primerov se konča mimo sodišča

28.7.2015 | 10:40

Tatjana Mlakar (Foto: B. D. G., arhiv DL)

V zadnjem času je v javnosti veliko govora o t. i. regresnih zahtevkih, ki jih Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) vlaga proti delodajalcem, ki niso izvedli ustreznih ukrepov varstva pri delu, zaradi česar je prišlo do bolezni, poškodb ali celo smrti zavarovane osebe na delovnem mestu. Ker so z Obrtne zbornice Slovenije že večkrat predlagali, da bi določili zgornjo mejo regresnega zahtevka, npr. 15.000 evrov, saj trdijo, da bi bil zaradi zahtevkov lahko ogrožen tudi obstoj posameznih podjetij, smo na območnih enotah ZZZS Novo mesto in Krško preverili, kako je s tem na našem območju.

Od leta 2008 do konca leta 2014 so na OE Novo mesto vložili 344 regresnih zahtevkov v skupni višini 884.000 evrov. To je povprečno 50 zahtevkov na leto v povprečni višini 2.570 evrov na zahtevek. Doslej so izterjali 222 zahtevkov v skupni višini 547.000 evrov oz. povprečno 2.464 evrov na zahtevek.

Na OE Krško so v tem  času vložili 114 regresnih zahtevkov v skupni višini 774.067 evrov oz. povprečno nekaj manj kot 17 na leto. Povprečna višina zahtevka je znašala 6.790 evrov. Do zdaj so izterjali 60 zahtevkov v skupni višini 195.674 evrov oz. povprečno 3.261 evrov na zahtevek.

Kot pravi direktorica obeh enot Tatjana Mlakar, pravna podlaga za vlaganje zahtevkov obstaja že vse od leta 1992, a so se na zavodu vrsto let ukvarjali predvsem z regresnimi zahtevki iz naslova prometnih nesreč. Leta 2006 je zakon avtomobilskim zavarovalnicam naložil plačilo pavšala v višini 6,5 odst. (zdaj 8,5 odst.) od obračunane kosmate premije obveznega avtomobilskega zavarovanje na račun ZZZS, ta pa ga porabi za kritje stroškov zdravljenja poškodovanih v prometnih nesrečah.

»Po letu 2006 smo se usmerili v izterjavo stroškov zdravljenja poškodovanih zaradi poškodb pri delu, ki jih do takrat zaradi velikega obsega dela pri uveljavljanju regresnih zahtevkov iz naslova prometnih nesreč nismo mogli hkrati in bolj poglobljeno obravnavati,« pravi Mlakarjeva.

Direktorica pri tem opozarja, da se je sodna praksa v zadnjem letu spremenila. »Sodišče pri odločitvah zdaj upošteva tudi soprispevek poškodovanega k nastanku nezgode in škode. To pomeni, da lahko ZZZS proti delodajalcu uveljavlja regresno pravico, pri čemer mora ob ugovoru deljene odškodninske odgovornosti, ki zadeva vzročno zvezo, upoštevati soodgovornost delavca. Zahtevek ZZZS je pri tem omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec. Konkretno smo na tej osnovi v eni od zadnjih tožb uveljavili le 30 odst. škode iz naslova opuščenih ukrepov delodajalca za varno izvajanje dela. Preostanek škode je soprispevek delavca in ga nismo mogli uveljaviti. Enako presojo ZZZS upošteva tudi v predsodnih postopkih, ko se poskušamo z delodajalci poravnati.«

Za ugotovitev dejanskega stanja zavod sodeluje in zbira dokumentacijo tudi od policije, tožilstva in sodišč. Nato se odloči, ali je v konkretnem primeru prišlo do kršitve predpisov varstva in zdravja pri delu. Če je, vloži regresni zahtevek. »V letu 2014 smo na OE Novo mesto prejeli 644 prijav poškodb pri delu, na OE Krško pa 438 prijav. Vložili smo 48 oz. 34 zahtevkov, kar pomeni, da je vloženih regresnih zahtevkov v primerjavi s prijavljenimi poškodbami malo,« pravi Mlakarjeva.

V večini primerov se ZZZS z delodajalci poravna izvensodno. Novomeška enota je pri 344 zahtevkih vložila 86 tožb. Doslej je bilo rešenih 77 zadev, od teh 68 v korist ZZZS, nam je še povedala Mlakarjeva, ki ocenjuje, da uveljavljanje regresnih zahtevkov zagotovo vpliva tudi na zavest delodajalcev pri urejanju področja varstva pri delu.

Članek je bil objavljen v 14. številki Dolenjskega lista, 9. aprila 2015

Boris Blaić