DL: Papagaj Čukec - Vriska in pove, da se piše Starešinič

27.7.2015 | 14:40

Marija s papagajem, ki je pri hiši že več kot 30 let. (Foto: M. B.-J.)

Čukec je sedaj v veliki kletki, saj je z močnim kljunom v dnevni sobi naredil že precej škode. (Foto: M. B.-J.)

Pri Starešiničevih imajo nekoliko neobičajnega, a zelo zanimivega družinskega člana – papagaja sivega žakoja, ki so mu dali ime Čukec. Pri njih je že 31 let, koliko je star, pa natančno ne vedo, verjetno pa nekaj let več. Najbolj zanimivo pa je, da je zelo zgovoren.

Seveda Starešiničev Čukec glede svoje zgovornosti ni nikakršna izjema, saj sivi žakoji veljajo za izjemne govorce, ki radi ponavljajo besede in oponašajo zvoke. Znanstveniki so prišli do spoznanja, da ti papagaji radi opazujejo dogajanje okrog sebe in to tudi dobro ubesedijo. Veljajo za zelo inteligentne. Vse, kar so ugotovili znanstveniki, pa lahko vsak dan znova pri svojem Čukcu potrdita tudi Marija in Ivan Starešinič.

Ivanov brat, ki je bil mornar, je prinesel z Nove Gvineje staršem na Preloko dva siva žakoja. A je eden poginil, drugi pa je ušel. Potem jim je pripeljal še enega, a ker je bil zelo divji, je oče rekel, da bo nekdo moral od hiše: ali on ali papagaj. »In tako je Čukec prišel k nam. Takrat smo živeli v stanovanjskem bloku. V okolici je bilo vedno veliko ljudi in privadil se je na človeško družbo, se udomačil in po približno šestih mesecih začel govoriti. A nikoli ni šel več na Preloko,« pove Marija ter pristavi, da – kolikor ji je znano – govorijo le samci, samice pa ne.

OD DIVJEGA DO »UČENEGA«

Seveda so Starešiničevi Čukca učili govoriti načrtno, besedo za besedo. Marsikaj pa se je naučil tudi sam, če je neprestano poslušal iste besede. Ko so se preselili v hišo, so tuhtali, kako naj dajo ime mucu. Pa se je oglasil Čukec: »Medo!« In tako je od takrat ime vsem Starešiničevim muckom. Medo je bil namreč sosedov pes, ko so živeli v bloku, in papagaj je neštetokrat slišal njegovo ime. Sicer pa zna pozdraviti po slovensko in nemško, zažvižgati del Larine pesmi in melodije iz filma Most na reki Kwai ter nekaj taktov še nekaterih popevk. Sprašuje »Kaj delaš?« in  ko kdo pozvoni pri vratih, reče »Ja, ja, takoj!«, ker tako sliši reči Ivana ali Marijo, ki ju kliče po imenih, tako kot tudi njuna otroka in vnuka. Oponaša glasove avtomobilov, ki peljejo mimo hiše, zelo dobro imitira trkanje s kozarci, vriska »juhuhu«, pove pa tudi, da se piše Starešinič.

GOVORI, A NE ODGOVARJA

Njegov najbolj vztrajen učitelj je Ivan. »Učim ga le nove besede. In ko se jih enkrat nauči, jih venomer ponavlja. Zgodilo pa se je celo, da kakšnih besed, ki se jih je naučil, ni spregovoril nekaj let, potem pa se jih je spet »spomnil«. Praviloma pa ne odgovarja na naša vprašanja, ampak govori besede v nepredvidenem vrstnem redu ali pa se odziva na dogajanje okrog sebe. Priznam, da se marsikdaj šele takrat, ko slišimo njegovo oponašanje, zavemo, kaj govorimo ali počnemo. Ko sem si natočil vodo v kozarec in jo začel piti, je začel oponašati zvoke in takrat sem šele dojel, da je sploh kaj slišati,« pripoveduje Ivan. Včasih se mu zdi, kot bi jim papagaj držal ogledalo.

ZGOVOREN ZA DOLENJSKI LIST

Čukec je najbolj zgovoren, ko sonce vzhaja in zahaja. A imela sem srečo, da je tudi ob mojem obisku – četudi je bilo sredi dneva – želel pokazati skoraj vse, kar zna. To se je Starešiničevima zdelo še toliko bolj nenavadno, ker so sivi žakoji dokaj sramežljivi in pred tujci navadno skoraj umolknejo. Tako so pred leti imeli smolo tudi ljubljanski televizijci, ki so ga želeli posneti pod večer, a Čukec ni odprl kljuna. Upali so, da bo bolj zgovoren zjutraj, a se je zgodba ponovila. Zagotovo pa utihne, ko Ivan v dnevni sobi, kjer Čukec biva v veliki kletki, zvečer ugasne računalnik, televizor in luč. Takrat papagaj reče »Lahko noč!« in se tisti dan ne oglaša več.

Starešiničeva sta se tako navezala na papagaja, da si ne moreta predstavljati, kako bi brez njega. Čeprav tovrstne papige živijo celo 70 do 100 let, pa je treba paziti na njihovo prehrano, ker bi jih lahko kap. »Čukec je že dvakrat padel s pečke v kletki in že smo pomislili na najhujše. Pa se je vse srečno končalo. Njegova glavna hrana so lešniki, sončnično seme, orehi, arašidi, solata z dodatkom olja. Zelo rad ima tudi sir, čokolado in sladoled,« našteje Marija.

Članek je bil objavljen v 15. številki Dolenjskega lista, 16. aprila 2015

M. Bezek-Jakše