DL: Mihelčičeva iz Selc - Življenje daleč od norega sveta

23.7.2015 | 14:50

Alojz in Marijana sta ostala edina prebivalca Selc. (Foto: M. B.-J.)

Mihelčičeva na svoji kmetiji redita tudi šest glav živine. (Foto: M. B.-J.)

Tisti, ki si želi miru, ga bo, še zlasti sedaj, ko ni kopalne sezone, gotovo našel v vaseh oz. zaselkih ob Kolpi na skrajnem slovenskem jugu. Eden od teh zaselkov so Selce pri Špeharjih, ki imajo danes le še dva prebivalca: Marijano in Alojza Mihelčiča. A včasih je bilo tudi v Selcah, ki so se leta 1952 priključile Bregu pri Sinjem Vrhu, leta 2000 pa so spet postale samostojno naselje, povsem drugače. Res ni štelo nikoli več kot štiri hiše, a v kraju je živelo tudi 20 ljudi. »Nekateri so umrli, drugi so se odselili in ostala sva sama z možem,« pravi Marijana, ki se je rodila v Selcah, mož pa je prišel k hiši iz Nove Lipe pred 47 leti. Tudi njuni dve hčerki Marjanca in Zdenka sta si našli nov dom drugje. Ena v Metliki, druga na Suhorju pri Vinici.

Marijana je vedno delala le na kmetiji, Alojz pa si je prislužil pokojnino v črnomaljskem Beltu. »Včasih sem pozimi, ko je bil debel sneg, vstal tudi ob pol štirih zjutraj, da sem prišel peš do pet kilometrov oddaljenega Sinjega Vrha, od koder je odpeljal avtobus v Črnomelj. Cesta ni bila splužena in tudi do kolen sem gazil po celcu. Ko so bile normalne razmere, pa je avtobus ustavil v bližnjih Špeharjih ali v Daljnih Njivah. Snega pri nas tudi sedaj nasuje veliko več kot spodaj v dolini,« pripoveduje Alojz.

Ko se je vrnil iz službe, pa sta skupaj obdelovala kmetijo, ki skupaj z gozdom obsega 12 ha, še dvakrat toliko zemlje pa imata v najemu. Čeprav je dokaj strmo, pa pravita, da so njive okrog Selc še kar dobre, veliko bolj strme iz ozke so pri Špeharjih in Daljnih Njivah. Imata traktor s priključki in kar nekako gre. A pridelati je potrebno kar precej, saj redita tri krave, tri telice, prašiča in zajce. Mleko sta včasih oddajala, sedaj pa ga v tistih krajih nihče ne zbira več. Porabita ga zase, za teličke in prašiča. Tudi kokoši redita, a sedaj imata le dve. Ostale so zadavile ali odnesle divje živali.

»Divje živali so pri nas velik problem. Medvedji mladič je pred leti prišel skoraj do hiše. Sicer pa so okrog nas volkovi, lisice, divji prašiči, srnjad, jelenjad. Njive imamo ograjene ali pa imamo postavljenega električnega pastirja, da sploh kaj ostane na njih,« se trpko nasmehne Marijana. Tudi zase pridelata skoraj vso hrano. Le pšenice ne sejeta. Pravita, da jima ni težko kmetovati, ker sta navajena, kakšnega posebnega profita od tega pa nimata. Zavedata se, da bo, ko bosta odnehala, vse zaraslo, saj ne pričakujeta, da bi kdo prišel živet na njuno kmetijo. Tudi v sosednje hiše najbrž ne. V najboljšem primeru bi si kdo uredil vikend. Vprašanje pa je, koliko časa bosta 70-letni Alojz in 73-letna Marijana še zmogla.

A za zdaj sta še kar pri močeh. Marijana je šele pred slabimi šestimi leti naredila vozniški izpit. Če ne drugo, živita vsaj v čistem okolju in se ne obremenjujeta s problemi, ki preplavljajo domovino in svet. Pravita, da imata vse, kar potrebujeta: elektriko in stacionarni telefon, kilometer kar dobre makadamske poti od odcepa asfaltne obkolpske ceste, dva vodnjaka za vodo - enega zase in enega za živino. Mobilnega telefona nimata. Saj ne, da si ga ne bi mogla kupiti, le telefonirat bi morala hoditi v bližnji vinograd, ker v hiši ni signala. Tudi radia in televizije nimata. Za najnujnejše novice zvesta, ko se odpeljeta drugam, v hišo pa pridejo z lokalnim časopisom. In pravita, da jima ni dolgčas, saj imata dela dovolj, vsak dan pa pride tudi poštar, če ima kaj prinesti. Poleg tega se pri hiši ustavijo pohodniki, oglasi se tudi Gorenjec, ki ima v bližini čebelnjak. Marijana poje tudi v sinjevrški pevski skupini Dobra volja je najbolja. Skupaj z možem dajeta vtis, da je dobra volja za življenje zares najboljša.

Članek je bil objavljen v 14. številki Dolenjskega lista, 9. aprila 2015

M. Bezek-Jakše