DL: Zgodba, ki je odmevala po vsej Beli krajini

4.7.2015 | 15:30

Prav tako je bil oblečen mali Joško, ko je odšel v neznano.

Prav tako je bil oblečen mali Joško, ko je odšel v neznano.

Joško z mamo, sestro in starimi starši pred domačo hišo

Joško z mamo, sestro in starimi starši pred domačo hišo

Jože Gešelj je hvaležen vsem, ki so ga pred pol stoletja pomagali iskati. (Foto: M. B.-J.)

Jože Gešelj je hvaležen vsem, ki so ga pred pol stoletja pomagali iskati. (Foto: M. B.-J.)

»Spet se je izgubil otrok!« je z velikimi tiskanimi črkami oznanjal naslov v Dolenjskem listu, ki je izšel 25. marca 1965, torej pred natanko pol stoletja. Nanj je opozoril »glavni igralec« v prispevku Jože Gešelj, ki se vsega, kar se je takrat dogajalo okrog njega in zaradi njega, ne spominja, saj je bil premajhen, so mu pa pripovedovali starejši.

Kot je pisala naša upokojena novinarka Ria Bačer, je 16. marca 1965 odšel neznano kam komaj dve leti in tri mesece star Joško Gešelj iz Nove Lipe pri Vinici. »Dopoldne je šel oče Vladimir, ki je tesaril, na delo. Mama Helena je bila ravno bolna, zato sta naju s petletno sestro Katarino stara starša vzela s seboj v le nekaj sto metrov od doma oddaljeni vinograd. Pravzaprav je v vinogradu delal stari oče, stara mama pa je nekoliko stran grabila pod slivami. Z nami je bila tudi sosedova deklica, Katarinina vrstnica. A ko sta se deklici naveličali igranja, sta se odpravili  domov, jaz pa sem si želel k staremu očetu. Kot je pozneje pripovedovala stara mama, nas je videla, kako smo odšli k njemu. Vendar pa sta deklici odšli v vas, jaz pa sem očitno zgrešil smer in jo mahnil proti Sinjem Vrhu. Šele ko so prišli opoldne domov, so ugotovili, da nisem prišel niti k staremu očetu niti nisem šel z deklicama domov. Skratka, nikjer me ni bilo,« danes pripoveduje Jože.

MIMO VSEH PASTI

Najprej so otroka iskali po vasi in bližnji okolici, a ko jim ga ni uspelo priklicati, so o pogrešanem otroku obvestili takratno milico. Zbrali so se vsi vaščani, domačim miličnikom so se pridružili še miličniki s psom. Naslednji dan so se vključili v iskalno akcijo še gasilci iz Vinice in Črnomlja in viniški šolarji. Potem je prišla v vas novica, da so prejšnji dan videli Joška pri Kovačevih na Drežniku. Iskalci so se napotili v bližnji zaselek, v vasi pa so – kot je pisala Bačerjeva – ostali le miličnik, gasilski šofer in Joškova stara mama. Dogovorili so se, da bodo, če bo kaj novega, ostale iskalce obvestili z zvonjenjem in s tuljenjem sirene. V resnici pa so, kot so mu pozneje povedali domači, takrat že izgubili upanje, da bi otroka še kdaj videli živega. Ko je namreč odšel svojo pot, je bil še topel pozno zimski dan, a popoldne se je pooblačilo in proti večeru je začelo deževati. Vso noč je lilo kot iz škafa, drugo jutro pa se je spet zjasnilo. Nihče ni verjel, da bi dobri dve leti star otrok lahko preživel v takšnih razmerah.

Joško pa jo je, kot rečeno, mahnil proti Sinjemu Vrhu. Tako daleč ga niso iskali, saj si niso mogli predstavljati, da bi dveletni otrok lahko prehodil tako veliko razdaljo. Raje so dvakrat pregledali vse vaške vodnjake, misleč, da je padel v katerega od njih. »Danes se čudim, kako sem preživel. Kot jamar vem, da je na poti, po kateri sem hodil, vsaj 20 brezen, globokih od šest do skoraj 40 metrov. Če bi padel v katerega od njih, me najbrž ne bi našli nikoli, ali pa bi čez leta jamarji potegnili iz brezna le še kosti. Ne vem, kako sem šel mimo vseh teh pasti. Poleg tega je bilo tam in je še vedno veliko divjadi, tudi medvedov. A vsemu sem se izognil. Res sem imel srečo!« se ne more načuditi.

PAMETNA VOLA

A s tem njegove sreče še ni bilo konec. Ko se je Ivan Medved s Sinjega Vrha dopoldne z vozom po gozdnem kolovozu vračal iz vinograda, kamor je peljal kole, sta se vola nenadoma ustavila in nista hotela več naprej, kljub temu da je mahal z bičem. Pa je šel Ivan pogledat, kaj se je zgodilo. In v kolesnici, polni vode, je zagledal ležati otroka. »Kot so mi povedali pozneje, mi je iz vode gledal le obraz. Ivan je sprva mislil, da sem mrtev, a ko me je dvignil, je ugotovil, da mi srce še rahlo bije. Kar z vodo iz kolesnice mi je opral obraz in me začel oživljati z umetnim dihanjem, in ko sem odprl oči, me je zavil v svoj suknjič in me nesel do najbližje hiše k Marici Žalec, ki je imela otroka, starega prav toliko kot jaz. Umila me je, oblekla v sinova oblačcila, mi dala topel čaj in poklicala vaškega učitelja Jožeta Zabukoška, ki me je s fičkom odpeljal v zdravstveno postajo v Vinici,« pripoveduje Gešelj.

Ko je odrasel, je prehodil pot, po kateri je taval pred pol stoletja. Pravi, da bi naredil 10 kilometrov, če bi hodil naravnost, ker pa je zagotovo delal ovinke, je bila pot veliko daljša. In če bi v kolesnico padel na obraz ali bi obležal le nekoliko stran od poti in ga Medved ne bi našel, bi umrl.

ŽONKE BRAL

Glas o pogrešanem Jošku še ni prišel na Sinji Vrh, zato je Zabukošek šele v Vinici izvedel, da je pripeljal otroka, ki ga veliko ljudi išče že od prejšnjega dne. Spet ga je posadil v avto in ga odpeljal v Novo Lipo. Takrat pa so iskalci zaslišali zvonove in tuljenje sirene. Veselje je bilo neizmerno, ko so ugotovili, da je otrok živ in zdrav in da je imel le otečene noge, ker si je sezul škornje in hodil bos. Seveda pa je bil tudi precej prestrašen. »Povedali so mi, da sem jim odgovoril, ko so me vprašali, kje sem bil, da sem »žonke bral«, torej nabiral želodove kapice. Danes, po 50 letih, bi se rad še enkrat zahvalil vsem, ki so pomagali pri iskanju. V dobrih odnosih sem z Marico Žalec, žal pa mi je, da se ne morem zahvaliti Ivanu Medvedu, ki se je pozneje odselil v Avstralijo, kjer je umrl v prometni nesreči,« je hvaležen Jože.

Zanimiv pa je zaključek prispevka Rie Bačer izpred pol stoletja. Tako je zapisala: »Joško je že tretji otrok, ki se je v naših krajih izgubil v zadnjih dveh letih. Prejšnja dva so našli mrtva. Gešljevi in tudi drugi kmečki starši zato ne smejo zameriti, če jim tu dobronamerno očitamo: PREMALO PAZITE NA  SVOJE OTROKE!«

Članek je bil objavljen v 12. številki Dolenjskega lista, 26. marca 2015

M . Bezek-Jakše

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava