DL: Slovenija, dežela stoterih prikritih grobišč

2.7.2015 | 14:50

Sodelujoči na Nikodemovih večerih o neurejenih grobiščih (z leve proti desni): Romana Bider, dr. Tomaž Erzar, dr. Jože Dežman, prof. dr. Janez Juhant in dr. Brane Senegačnik. (Foto: L. M.)

Sodelujoči na Nikodemovih večerih o neurejenih grobiščih (z leve proti desni): Romana Bider, dr. Tomaž Erzar, dr. Jože Dežman, prof. dr. Janez Juhant in dr. Brane Senegačnik. (Foto: L. M.)

Slavimo 70. obletnico konca 2. svetovne vojne. A po tolikem času je Slovenija še vedno neurejena grobnica, kar je posledica krutega povojnega bratomornega boja. Po vojni namreč na slovenskem ozemlju orožje ni utihnilo. Nova jugoslovanska komunistična oblast je od konca vojne do januarja 1946 umorila nekaj manj kot 15 tisoč Slovencev. V glavnem so bili to zunajsodno pomorjeni, pretežno slovenski domobranci, nekaj je bilo tudi civilistov. Zakaj po toliko letih te žrtve še vedno ležijo v kraških jamah, protitankovskih jarkih, rudniških jaških in v izkopanih jamah ter še vedno nimajo svojega groba, niti niso dobile nazaj svojih imen, zakaj grobišča še vedno niso označena, zakaj svojci žrtev še vedno ne morejo dostojno žalovati in prižgati svečko na grobu svojih dragih?

Tudi tem vprašanjem je bil namenjen eden od nedavnih Nikodemovih večerov pod naslovom Kočevski rog – Slovenija kot neurejena grobnica: pokopati mrtve in urediti grobove. Večer je bil obenem tudi javna radijska oddaja, ki so jo pripravili Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, civilna pobuda Resnica in sočutje 1945–2015 in Radio Ognjišče. Gostje večera so bili priznani strokovnjaki z različnih področij: prof. dr. Janez Juhant, teolog, filozof in pedagog ter član Evropske akademije znanosti in umetnosti, Romana Bider, ki si je zamislila spletni projekt posvojitve žrtev druge svetovne morije, prof. dr. Tomaž Erzar, izredni profesor za zakonsko in družinsko terapijo, doc. dr. Brane Senegačnik, profesor in klasični filozof, ter slovenski zgodovinar, muzealec in publicist dr. Jože Dežman, ki je bil med drugim tudi predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Pogovor, ki mu je prisluhnilo okrog sto poslušalcev, je vodil Alen Salihović.

PRAVICA DO GROBA

Čeprav je bilo po slovenski osamosvojitvi na tem področju veliko narejenega, (lahko pa bi bilo še več, če bi nas pustili, kot je dejal Dežman) mora očitno to osnovno civilizacijsko normo, kot je pokop mrtvih, opraviti civilna družba, če je že naša država tako kilava, je menil Dežman.

Janez Juhant je opozoril na nujnost odkrivanja resnice in seveda dostojnega pokopa ter spomina na deset tisoče pobitih. »K temu nas nagovarja Sofoklejeva Antigona, takšna sporočila imamo v Svetem pismu, to pravico zagovarjajo vsi pošteni in odkriti ljudje. Brez spominjanja preteklosti v prihodnost ne moremo zreti z upanjem,« je poudaril in spomnil na še veliko množico žalujočih, svojcev žrtev, pa tudi na storilce grozodejstev, ki so v kolesju ideologije izgubili svoj človeški obraz.

NE BITI BREZČUTEN

Zakaj večina pri nas danes do teh problemov ostaja ravnodušna, kar pomeni tudi brezčutna, se je spraševala Romana Bider, prepričana, da je krvava polpretekla zgodovina zaznamovala prav vse Slovence, pa če to priznamo ali ne. Meni, da je treba kosti naših pomorjenih bratov in sester nujno preštevati in zbirati, »to je naša naloga, kajti za temi kostmi se skrivajo ljudje in njihove žalostne usode«. Skupaj z ostalimi gosti je Biderjeva poudarila nujnost, da o teh temah na primeren način več govorimo mladim v izobraževalnih ustanovah. Ker pa se zaveda, da bo to težko dosegljivo, nalogo prelaga na družine.

Odgovor na vprašanje, zakaj o teh temah Slovenci tako težko govorimo, je po mnenju Juhanta tudi ta, da sta breme in strahota bratomornega boja enostavno prehuda.

Brane Senegačnik meni, da je tolikšno število nepokopanih mrtvih po drugi svetovni vojni sicer zgodovina, a zaradi vseh razsežnosti, ki jih ima, žal na družbeno nezdrav način živi vedno bolj. »Družba, ki pokopava umrle, živi v stiku z resničnostjo. Kultura, ki je soočena s smrtjo, človeku omogoča pristno, celovito življenje. V njenem ozračju se razvija naša občutljivost za drugega in raste naša skrb za dobro skupnosti v vseh ozirih.«

Trenutno je v Sloveniji evidentiranih okrog 600 grobišč. Po ženevskih konvencijah je dolžnost vsake države, da grobišča označi – kaj torej čaka Slovenija?

Zbrani so povzeli, da je treba stopiti na pot resnice in sočutja, za kar si mora prizadevati prav vsak posameznik, ni pa prava pot sovraštvo, »kajti če sovražiš, zlo zmaga«, kot je dejal Tomaž Erzar. Povedal je še, da brez odpuščanja ne bo šlo, kar pa ne pomeni, da moramo storilcu nujno odpustiti, saj to včasih ni mogoče, ali pa na vse pozabiti: »Vsekakor pa moramo omogočiti sebi, da nas to zlo in krivica ne zagrenita.« Pot sprave je treba začeti najprej pri sebi, le tako lahko ta resnično zaživi v skupnosti kot celoti.

Članek je bil objavljen v 11. številki Dolenjskega lista, 19. marca 2015

L. Markelj

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (14)

2.7.2015+1     + (3)     – (2)     Oceni Jože 

pa samo to gonte pa gonte. kolk mamo prikritih grobišč ko so včas čarovnice sežigal al pa smrti v imenu vere ..... A vete kolk je teh grobišč? pa koga boli ...... za vse to skup. A je kdo v leskovcu pri krškem postavil kak spomnik za vse tiste reve ki so jih na grmadi zažgali?

2.7.2015Oceni decima 

kaki široki nasmehi ...brrrr

2.7.2015–2     + (1)     – (3)     Oceni lojze 

IZDAJALCI DOMOVINE NE ZASLUŽIJO NE GROBA NE SPOMINA

2.7.2015Oceni Dost mam 

Pa daj nehite že enkrat! Jaz tudi ne vem kje so moji pokopani pa ne delam cirkusa. Počivajo v miru brez obeležja in kakor koli že,vsaj tega natolcevanja iz ene in druge strani ne rabijo poslušat.

3.7.2015–1     + (2)     – (3)     Oceni gofo 

Žal se pod pretvezo pietete do umrlih, načrtno spreminja zgodovino in fašiste (domobrance) prikazuje kot nedolžne žrtve, ki so bili nič hudega sluteči ljudje, ki so jih po krivici preganjali. Njihove zločine, zločinske ideologije in izdajstva se ne omenja. Vsem tem ljudem gre za politične koristi in ne za univezralno spoštovanje do umrlih. In ja, vojna se ni kar končala, kot se npr. konča nek koncert, športna tekma,...temveč je bila zmaga izbojevana. Hvala vsem borcem, borkam, aktivistom, aktivistkam in zaveznikom za zmago! smrt fašizmu!

3.7.2015Oceni Anton 

Vsak človek si zasluži grob. Samo pri nas je tako da temu ni tako.Sedaj bodo predvajali po TV genocid v Srebrenici.Kdaj bodo naredili dokumentarec o genocidu nad Slovenci pred 70 leti?

3.7.2015Oceni zavezniki nob 

Odlomek iz casnika.si: Marca leta 1943 so tudi komunisti predvidevali, da se bodo v bližnji prihodnosti zavezniške čete izkrcale na jadranski obali. Prihod »buržujskih sil«, Anglije in Amerike, bi pomenil njihov konec: komunistično upanje je bila Stalinova Rdeča armada. Toda Sovjeti so bili daleč, medtem ko je po zmagi v Afriki prihod zavezniških čet v Evropo predstavljal razvidno danost. Zato so bili komunisti pripravljeni, da se bojujejo zoper Angleže in Američane, dokler jim Stalinova vojska ne pride na pomoč in jih ne postavi na oblast. Seveda jugoslovanski komunisti tega niso počeli na lastno pest, ampak po navodilu iz Moskve. Radio »Svobodna Jugoslavija«, ki je oddajal program iz ZSSR in je bil pod neposrednim nadzorom Kominterne, je grozeče sporočal: »Če se bo kakšna angleško-ameriška vojska izkrcala na Balkan z namenom, se bo jugoslovanski narod s silo uprl.« Pričakujoč zavezniško invazijo spomladi leta 1943 so komunisti krčevito poskušali vzpostaviti stik z Nemci. Prepričani so bili, da jim bo to najhitreje uspelo s pomočjo zamenjave jetnikov. Ujetih so imeli 26 Nemcev, povečini civilistov in enega majorja, ujetega v prvih dneh marca pri Gornjem Vakufu. Tega majorja, Sterkerja, so poslali h generalu Rudolfu Littersu z zahtevo po pogajanjih. Litters je posredoval komunistično ponudbo generalu, pristojnemu za politična vprašanja, Glaisu von Horstenauu. Z drugimi besedami, komunisti so v februarju poskušali vzpostaviti stik z Nemci. Niti odgovor iz Mostarja še ni prišel, in že so komunisti sestavljali delegacijo za pogajanja. Ker so pričakovali pogovore o pomembnih vprašanjih, so s pooblastilom poudarjali, da njihovi pogajalci predstavljajo neposredno Vrhovni štab. S tem namenom so imenovali tudi najvišje predstavnike: enega člana Vrhovnega štaba in Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije (Milovana Đilasa, pod imenom profesor Miloš Marković), komandanta svoje najboljše enote, 1. proletarske divizije, Koča Popovića (on je nastopal pod svojim imenom, kakor tudi med pogajanji z Nemci prejšnjo jesen) in Vladimirja Velebita (pod imenom Vladimir Popović). Polkovnik Pfapfentrot, načelnik Littersovega štaba, je generalu Horstenauu zvečer istega dne dostavil poročilo, v katerem poleg drugega piše: »Oni izjavljajo, da se ne bojujejo zoper hrvaško državo in pod nobenimi pogoji zoper Nemce, ampak izključno zoper četnike. Oni so se pripravljeni oboroženo bojevati zoper vsakega sovražnika, ki bi ga označili Nemci, in zoper Britance, ko se bodo ti izkrcali.«

3.7.2015Oceni Darko 

Ljudje, preberite si kakšno knjigo pa boste razvideli da ni bilo vse črno belo.

7.7.2015Oceni adijo 

ne, ni bilo vse črno belo, bilo je predvsem rdeče - žal tudi v potokih ......................

7.7.2015Oceni vika lozar 

Samo to bi komentirala, da del politike in z izdatno asistenco Slovenske cerkve, na veliko pogreva v napačno smer te poboje. Bili so po celi Evropi in sejati sovraštvo zaradi tega tu v naši majhni Sloveniji, je do kraja sprenevedanje. Ravno cerkveni očetje poznajo najbolj Kristusovo trpljenje in je vedno rekel, da mora biti med ljudmi odpuščanje. Naši ta glavni iz SC pa verjetno mislijo, da bo s takim njihovim apostolskim delom, cerkev pri nas močnejša. Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.

začetnapredhodna Stran: 1/2naslednjazadnja

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava