DL: Rekli so, da ne bo preživela, da iz otroka ne bo nič ...

31.5.2015 | 15:30

Suzana Vencelj (Foto: J. S.)

neuČlani društva so obiskali tudi Kekčevo deželo. (Foto: Humanitarno društvo Taja)

Gibalne urice (Foto: Humanitarno društvo Taja)

Trebanjsko humanitarno društvo Taja že slabih devet let nudi pomoč otrokom s posebnimi potrebami ter njihovim staršem in sorodnikom pa tudi zdravstvenim in pedagoškim delavcem. Njegova gonilna sila je Suzana Vencelj, ki je pred 13 leti ob rojstvu takrat svoje prve hčere doživela pretres, ki se ga bojijo vsi starši.

»Zaradi zastoja pri porodu je pri moji Taji prišlo do hude možganske poškodbe. Povedali so mi, da deklica ne bo preživela, in jo odpeljali v Ljubljano,« pripoved začne Vencljeva. »Mesec dni so bili pri njej odsotni vsi refleksi. V Ljubljani so mi rekli, da iz tega otroka ne bo nič, da ima tako hude možganske poškodbe, da bo živa rastlina, da niti na invalidskem vozičku ne bo mogla sama sedeti. Prepričevali so me, naj jo dam v zavod, ampak vztrajala sem, da jo bom vzela domov,« je bila takrat odločna.

»Ko se je prvič pri nevrologu postavila na kolena, me je vprašal, če sem prepričana, da sem pripeljala pravega otroka,« se spominja Vencljeva, ki se je vse prej kot predala. »Takoj ko sem lahko vozila avto, sva začeli z raznimi terapijami, tudi zasebnimi, veliko informacij sem povzemala po tuji literaturi, preizkusila sva veliko različnih metod,« razlaga. »Želela sem si le, da bi bila Taja pripravljena na kolikor toliko samostojno življenje, ko mene enkrat ne bo. In da si ne bi nikoli očitala, da česa nisem poskusila.«

In Taja, ki je danes stara 13 let, dokazuje, da je tudi nemogoče včasih mogoče. »Čeprav so mi ob rojstvu rekli, da ne bo ne hodila, ne govorila, ona rola, smuča, drsa, kolesari idr. ter obiskuje redni program osnovne šole, kjer je zelo uspešna,« je ponosna mamica. Mala borka je nastopila tudi s trebanjskimi mažoretkami, ko so osvojile naslov državnih podprvakinj.

Z IZKUŠNJAMI POMAGA DRUGIM

Številni so Vencljevo spraševali, od kod taki rezultati, Špela Smuk pa jo je spodbudila, da je maja leta 2006 ustanovila društvo, ki je dve leti kasneje tudi pridobilo status humanitarne organizacije. Vanj so vključeni otroci s poškodbami možganov, cerebralno paralizo, primanjkljaji učenja na posameznih področjih ter motnjami vedenja in osebnosti, otroci s prirojeno boleznijo srca in ledvično okvaro, alergijami ter astmatični otroci. »Običajno se starši na društvo najprej obrnejo zato, ker ne vedo, kako sprejeti takega otroka. Veliko jih je, ki mislijo, da se sami soočajo s tem. Marsikdo pravi, da je že druženje z mamicami, ki imajo podobne težave, včasih največ,« pravi Vencljeva, ki se je tudi sama ob rojstvu Taje spraševala, zakaj prav njen otrok. »Tisti trenutek bi zamenjal, da si sam nebogljen, ne pa tvoj otrok. Vem, da sem si takrat želela, da umrem, samo da bi bila ona v redu,« se spominja.

V društvu, kjer trenutno pomagajo več kot 20 otrokom s posebnimi potrebami, jih je skupaj s prostovoljkami in strokovnimi delavci nekaj čez sto. Članarine nimajo, financirajo se z donacijami. S številnimi dejavnostmi si prizadevajo izboljšati kakovost življenja tovrstnih otrok in njihovih staršev. Med drugim enkrat tedensko v trebanjskem zdravstvenem domu, kjer so jim brezplačno odstopili prostor, pripravljajo prilagojeno telovadbo in fizioterapijo, tematska predavanja, svetovanja in skupna srečanja, ne manjka niti dedek Mraz. Z zbiranjem sredstev za nakup terapevtskih pripomočkov pomagajo tudi socialno ogroženim družinam.

Kot pravi Vencljeva, je njihova velika želja, da bi imeli društvene prostore, a jim finance tega ne dopuščajo. Prav tako bi bili veseli prikolice ali mobilne hišice na morju, kje bi svojim članom  omogočili letovanje, saj si nekateri tega ne morejo privoščiti.

PREDANA S SRCEM

Vencljeva, sicer pomočnica vzgojiteljice v trebanjskem vrtcu, tako neutrudno – kot pravi sama z veseljem in srcem - pomaga drugim, čeprav mora še danes veliko delati s svojo hčerjo. Poleg Taje imata s partnerjem še dva otroka. V društvu je nepogrešljiva njena desna roka Tatjana Urbič, a zadovoljstva pri prostovoljnem delu ne manjka. »Če lahko poleg tega, da pomagam svoji Taji, pomagam še samo enemu otroku, potem je to to,« sklene trebanjska prostovoljka.

Članek je bil objavljen v 5. številki Dolenjskega lista, 5. februarja 2015

Joži Sinur