DL: Na učitelja se lahko spravi vsak, ki ima pet minut časa

22.5.2015 | 14:45

Gregor Mohorčič je vršilec dolžnosti direktorja Direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo, prej pa je bil dva mandata direktor Zavoda za šolstvo. Zadnji varčevalni ukrepi, ki posegajo tudi na njegovo področje, so dvignili precej prahu, še posebej omejitev financiranja dodatne pomoči otrokom s posebnimi potrebami.

Na osnovi česa se je vlada oziroma ministrstvo za šolstvo odločilo, da na šolskem področju varčujejo tako, kot so se odločili, na primer, da omejujejo financiranje dodatne pomoči otrokom s posebnimi potrebami?

Kar se tiče teh dokumentov, je bilo na vladni strani podpisano, da mora vsako ministrstvo privarčevati določeno količino denarja, naša ministrica se je izpogajala, da je treba v prvi fazi privarčevati deset milijonov evrov. Kaj nas še čak a, bo jasno po r ebalansu proračuna, ki so ga včeraj (v četrtek, 22. januarja, op. p.) obravnavali na vladi in naj bi ga prihodnji teden sprejeli. Ker je na področju predšolskega varstva in osnovne šole, kar jaz pokrivam, 93 odst. proračuna vezanega na plače in na normative, za katere je vlada podpisala dogovor s sindikatom, da se jih ne bo dotikala, so ostali na razpolago le še nekateri drugi mehanizmi, ki pa so še stvar pogajanj, za katera smo pripravili določene ukrepe. Gre za začasne ukrepe. Prvi ukrep je začasna ukinitev financiranja učne pomoči. Izvajanje te pomoči ostaja, tako da otroci z odločbami ne bodo prikrajšani. Ta ukrep bo funkcioniral, dokler ne dobimo čiste slike o proračunu za leto 2015. Pri tem moram poudariti, da s tem ne bo ukinjeno financiranje dodatne strokovne pomoči v primerih, ko so jo učitelji ali strokovni delavci šole dolžni izvajati po sistematizaciji, ampak le v primerih, ko so zanjo dodatno plačani prek podjemne pogodbe ali skozi povečan obseg dela. Šole so kljub temu še vedno dolžne izvajati učno pomoč na osnovi odločb, ki jih imajo otroci, in se bodo morale za to primerno organizirati.

Učitelji opozarjajo, da je število otrok z odločbami v zadnjih letih s kokovito poraslo in da imajo odločbe tudi otroci, s katerimi v bistvu ni nič narobe. Kako oziroma zakaj je število odločb lahko tako zelo poraslo?

Že dolgo je jasno, da bi bilo treba na področju dela z otroki s posebnimi potrebami nekatere stvari popraviti. Vsaka vlada je to poskušala, a potem stvari niso bile nikoli dobro izpeljane, predvsem zaradi tega, ker so se vlade prepogosto menjale. Kar se tiče odločb, je tukaj možnih več odgovorov. Naš zakon opredeljuje nekatere kategorije, ki jih v tujini nimajo. Upoštevali smo na primer tudi socialni vidik o trok s posebnimi potrebami. En vzrok za tak porast je zakon, drugi pa je v šolah, ki so marsikdaj starše spodbujale, naj vložijo vloge za odločbe, da se bo potem s temi otroki lažje delalo. Težko je najti tak sistem, da bi pomoč dobili vsi, ki jo res potrebujejo, in da je ne bi dobili tisti, ki se prek te pomoči le »šlepajo«.

Ali to, da vlada ukinja sofinanciranje šole v naravi oziroma pokrivanje stroškov učiteljev in strokovnih sodelavcev, pomeni tudi ukinitev šole v naravi?

Šola v naravi ne bo ukinjena. Šole niso dobile še nobenih obvestil in vse teče tako, kot je teklo v preteklosti. Financiranje šole v naravi je sestavljeno iz dveh delov. Razmišljamo o ukinitvi deleža, ki ga vse šole dobivajo na posameznega otroka v višini 6 7 evrov. Drugi del je denar, ki ga šole dobijo in razdelijo za sofinanciranje udeležbe v šoli naravi za socialno ogrožene otroke. Plačilo učiteljem ostaja enako, kot je bilo. Vendar moram povedati, da država v času otrokovega šolanja financira le eno šolo v naravi, veliko šol pa ima v programu štiri ali pet šol v naravi, celo devet jih imajo nekatere šole. Te šole v naravi so že do zdaj financirali starši sami.

Varčevanje v zvezi z organizacijo nacionalnega preizkusa znanja (NPZ) učitelje tistih predmetov, ki pri tem sodelujejo, postavlja v neenak položaj s tistimi, ki poučujejo predmete, ki niso vključeni v NPZ. Poleg tega se postavlja tudi vprašanje smiselnosti NPZ, saj jih učenci, ker se ne upoštevajo pri uspehu, pogosto ne jemljejo resno.

Kar se tiče plačevanja teh obveznosti učiteljem, je stvar šole, da organizirajo delo tako, da so učit elji čim enakomernejše obremenjeni. Tudi učitelji športne vzgoje oziroma športa morajo na primer pripraviti marsikatero tekmovanje, tako kot morajo učitelji nekaterih drugih predmetov sodelovati pri NPZ. Naloga ravnatelja je, da delo enakomerno razporedi. Kar pa se tiče strokovnega dela NPZ, je pa v javnosti že ves čas potekala strokovna debata o potrebnosti in smiselnosti NPZ. Lahko je reči, da otroci tega ne jemljejo resno, a stvar je širša. Gre za celoten sistem. Če znamo otroke dovolj motivirati, kar nekaterim šolam tudi uspe, dobimo dobro povratno informacijo o znanju otrok, kar omogoča učiteljem boljšo kakovost dela na šoli.

Kako se je obneslo vračanje ocen v nižje razrede?

Mislim, da je naša mentaliteta preveč usmerjena v te ocene — 4, 5, 2, 3 ... Kaj na primer otroku sporoča ocena 3? Da dobro zna. Pri tem pa ne vemo, kaj je dobro znal in česa ne zna dobro. Pomembno je spremljanje učenčevega napredka, ugotavljanje področij, kjer ima učenec pomanjkljivo znanje in kje je njegovo znanje zadovoljivo. To pa pomeni bistveno več dela in bistveno več truda tako za učitelja kot tudi za učenca. Na tem področju so nekje precej pred nami, predvsem v anglosaških deželah. Ko smo ukinjali učni uspeh, so nekateri proti temu nastopali s prav smešnimi argumenti, na primer, da stara mama zdaj ne bo vedela, ali naj vnuku da denar ali ne, ker se ne ve, ali je odličen ali prav dober. Vračanje ocen v tretji razred je bilo sprejeto z Belo knjigo leta 2011 kot priporočilo, kar je bilo potem speljano skozi zakon o osnovni šoli. Kolikor jaz vem, do zdaj ni bila speljana nobena analiza učinkov tega ukrepa.

Kakšna je kakovostna razlika med zasebnimi in javnimi šolami? Najbrž je na to vprašanje, glede na to, da imamo pri nas le 0,4 odst. zasebnih šol, težko odgovoriti.

Če bi imeli več zasebnih osnovnih in tudi srednjih šol, bi seveda na to lažje odgovorili, tako pa je ta primerjava težka. Moje mnenje je, da imamo zalo kakovostno javno šolo. Najbrž vse šole niso enako kakovostne, kar je razumljivo, a tudi primerjave s tujino kažejo na kakovost. Znanje učencev naših šol je »v špici« oziroma je nadpovprečno na primer v matematiki, smo pa podpovprečni v bralni pismenosti.

Izenačevanje financiranja programov zasebnih in javnih šol z odločbo Ustavnega sodišča javne šole postavlja v podrejen položaj. V primerjavi z zasebnimi šolami javne učencem ne morejo oziroma ne smejo ponuditi plačljivih nadstandardnih vsebin. Boste zdaj javnim šolam dovolili, da izvajajo tudi plačljive nadstandardne programe?

To pa težko komentiram. Ne vem, na osnovi česa so se ustavni sodniki tokrat odločili, kot so se, in na osnovi česa so se pred leti ob istem vprašanju odločili drugače. Vprašanje je, kje je meja nadstandarda, do kje je nekaj del obveznega šolanja in kaj to mejo presega. Šole ta problem rešujejo na različne načine. Imamo primer, ko je občina sama financirala dodatne programe s konkretnimi cilji. Meja med tistim, kar je država dolžna financirati in kaj je stvar nadstandarda, je včasih javnosti težko razumljiva in potem se govori, kaj vse morajo financirati starši, čeprav naj bi bila šola brezplačna.

Za prihodnost naše družbe je nedvomno zelo pomemben projekt dela s posebej nadarjenimi učenci, za katerega pa se zdi, da nekako usiha. Kako v luči varčevanja kaže na tem področju? Ko so pred desetletji postavljali projekt pomoči posebej nadarjenim in sistem Zoisovih štipendij, je bilo rečeno, da bi s tem radi posebej nadarjene učence, za katere so ugotovili, da pogosto dosegajo zgolj povprečen učni uspeh, spodbudili tako pri učenju kot tudi pri vključevanju v dodatne dejavnosti. Danes ta sistem predvsem nagrajuje odličnjake, iz njega pa hitro izpadejo tudi izjemno nadarjeni učenci, ki doma nimajo primerne spodbude in pomoči in imajo zaradi tega za odtenek slabši uspeh in se ne vključijo v dodatne dejavnosti, ki prav tako prinašajo točke.

Vse šole so dolžne izvajati koncept dela z nadarjenimi učenci. Za učenca, ki ima boljše ocene, mislimo, da je bolj nadarjen, ni pa nujno, da je to med sabo povezano. Nadarjenost ni le nadarjenost na področju matematike ali določenih predmetov, ampak so še druge vrste nadarjenosti. Danes je ta koncept dela z nadarjenimi širši, bistvenega pomena pa je, da učitelj oziroma razrednik učenčevo nadarjenost prepozna skozi delo, da ugotovi njegove sposobnosti in ga spremlja. Na področju štipendiranja pa se je v zadnjem času kar nekaj stvari spremenilo in nekatere anomalije so se odpravile. Učni uspeh ostaja le eden od kriterijev, vendar se pri tem upoštevajo na primer tudi vsa priznanja, ki jih učenec ali dijak dobi pri različnih dejavnostih. Vendar je vse relativno. So nekatera tekmovanja, kjer je lažje doseči uspeh kot pri drugih.

Tu pa trčimo spet na ambicije staršev, od katerih je zelo odvisno, na katerih področjih bo otrok tekmoval in kako se bo na tekmovanja pripravil. Poleg tega pa se nekateri pretirano ambiciozni starši prek vseh meja vtikajo v delo šole in učiteljev. Kje potegniti črto, kako zaščititi suverenost šole in učiteljev, ne da bi pri tem posegali v pravice staršev ali otrok?

Vprašanje je zelo kompleksno. V šolo vstopajo trije oziroma celo štirje subjekti — uč enec, st arši oziroma skrbniki, učitelj in okolje. Predvsem starši in učitelj bi morali med sabo dobro sodelovati, da bi dosegli najboljši izplen. Problem pa je, da  marsikdaj presegajo meje še spodobnega, meje, do katerih seže odgovornost staršev, učiteljev ali učencev. Zadnje čase pogosto naletim na primere, ko starši vse preveč posegajo v dolžnosti, ki bi jih morali opraviti učitelji ali učenci, učitelji pa se ne znajo tega dovolj dobro ubraniti. Moje osebno mnenje je, da je to posledica tradicije, ker tega prej nikoli nismo imeli, zdaj pa se je to pojavilo in si ne znamo postaviti meja, do kod lahko kdo gre. Dolgoročno je treba tudi starše pripeljati v šolski sistem in jim dati svojo vlogo, seveda pa to le na področjih, za katera so starši lahko pristojni, ne pa na področjih, kjer bi posegali v vlogo učitelja. Tako starši prevečkrat posegajo na področje, kjer bi lahko otroku z nekim ukrepom lahko dolgoročno pomagali. Tak ukrep sicer starši sprejmejo s težkim srcem, a je ta ukrep za otroka dolgoročno lahko zelo koristen. V takih primerih morajo starši in učitelji pa tudi otroci sodelovati z roko v roki. Menim, da bo treba v prihodnje še več delati za to, da poiščemo tiste točke, kjer bi morali starši in učitelji sodelovati.

Poznam primer, ko je oče učenke, sicer odličnjakinje, zaradi ene slabše ocene na govorilnih urah dobre pol ure vpil na razredničarko, ki sploh ni prišla do besede.

Take primere je treba sankcionirati. Staršem je treba dati jasno vedeti, kje je njihova meja. Če učitelj sam tega ne zmore, je to vloga ravnatelja. Vsekakor pa otrok pri tem ne sme biti oškodovan. Je pa res, da danes učitelji v družbi niso najbolj spoštovani in se lahko nanje spravi vsak, ki ima pet minut časa. Če bi bil ta oče pameten, bi vedel, da s tem največjo škodo dela svojemu otroku. Pogosto se zgodi, ko šola poskuša otroku izreči vzgojni ukrep, da se starši sklicujejo na procesne napake, in to preprečijo. Kakšen signal je to za otroka? Slab.

Članek je bil objavljen v 4. številki Dolenjskega lista, 29. januarja 2015

Igor Vidmar