DL: Mlade romske mamice- zatiskamo si oči, ko imajo otroci otroke

20.5.2015 | 14:50

Romski otroci, ujeti v utečeno romsko življenje brez prave prihodnosti. A za boljši jutri bodo morali kaj storiti tudi sami - najprej hoditi v šolo in se učiti.

Nataša Žagar

Polde Jevšek

Romske mamice, mnoge utrujene in iztrošene tudi od številnih porodov.

Da so romske družine številčne, kar pomeni, da imajo običajno po pet ali tudi preko deset otrok, se nam zdi že čisto običajno. Redko kdo pa se zamisli, da mlade Rominje prvič postanejo mamice zelo mlade, ko so še dekletca, pravzaprav otroci. Stare so enajst let in malo več, prav dosti starejši pa niso niti njihovi partnerji, torej mladi očetje.

So res že sposobni in odgovorni za starševstvo in ali ne gre v dosti primerih za kazniva dejanja? Kakšno je v resnici stanje na Dolenjskem, kam to pelje in kaj odgovorne ustanove naredijo in česa ne naredijo, da ne bi otroci imeli otrok, je bil izziv tokratnega članka.

Nataša Žagar, nekoč Brajdič, je zelo odkrito spregovorila o teh problemih. Je Rominja, ki izhaja iz romskega naselja Drnovo in predstavlja svetel zgled Romom, da se da živeti drugače: se izšolati, priti do poklica in dela ter tudi do svoje družine - ko je čas za to, torej ne prezgodaj. Nataša, ki je danes zaposlena na Uradu za narodnosti RS in mamica treh otrok, je prepričana, da so pri njej ključno vlogo odigrali starši, ki so vzgajali v tem duhu.

MAME PRI ENAJSTIH

»Oče mi je vedno rekel, da mi ne bo dobro, če ne bom naredila šole in se ne bom sama preživljala s svojim delom in bom odvisna od moža. Vsi trije otroci iz naše družine smo ga poslušali in živimo dobro,« pravi Nataša in doda, da žal večina Romov ne razmišlja tako. Otrok ne pošiljajo redno v šolo, proti koncu osnovne šole pa dekleta in fantje običajno že postanejo starši in njihova prihodnost je jasno začrtana, vsaj za ženske: rojevanje, skrb za otroke, dom … »To se res zgodi zelo zgodaj, za lani poznam štiri primere, ko so se Rominje poročile z enajstimi leti in potem seveda tudi kmalu rodile, v večini primerov pa prvič postanejo mamice pri 15 letih, kar je tudi mnogo prezgodaj,« pravi Nataša in doda, da se tako prekine šolanje, dogodek determinira njihovo nadaljnje življenje, da o psihičnih posledicah ne govorimo. Večina romskih parov se najde v naselju ali med bližnjimi naselji.

In kakšna je romska poroka? Dekle preprosto pobegne od doma k fantu in nato se zelo kmalu, po nekaj dneh, pojavita pri njenih ali njegovih starših ali kakem bližnjem sorodniku. To pomeni, da sta mlada dva po domače rečeno že poročena. Kmalu je nato tu prvi otrok in rojevanje se običajno nadaljuje do 40. leta ženske in še dlje, dokler je pač rodna. Zato ni čudno, da ženska, ki bi morala biti v najlepših srednjih letih, pogosto je videti kot starka: utrujena, izmučena od vseh porodov, brez zob, neurejena. Takšno življenje se pozna tudi pri krajši življenjski dobi Rominj, pravi Nataša.

O SPOLNOSTI NE VEDO NIČ

Za tako zgodnje starševstvo je kriva slaba izobraženost in tudi nepoznavanje spolne vzgoje. »Kot spoznavam na delavnicah, ki jih imam za Rome, o tem ne vedo skoraj nič: ne o odraščanju, ne o spolnosti, ne o kontracepciji. Na tem področju bi morale pristojne institucije veliko narediti in mlade Rome osveščati že v nižjih razredih osnovne šole, da bi se kaj spremenilo,« meni Nataša. Tako pa se večina Rominj z ginekologom prvič sreca pri porodu – v porodnišnico pridejo namreč šele rodit, na preglede pa ne hodijo, če le ni kaj narobe.

Znano je tudi, da takoj po porodu mamice zapustijo porodnišnico in odidejo domov. »Vsi to narobe razumejo. To ni spet neka romska kultura, ampak skrb za moža in družino – običajno imajo doma še nekaj majhnih otrok. A mislite, da mamici po napornem rojevanju ne bi bilo krasno poležati v topli sobi in se odpočiti? Ampak ona ve, da mora domov, kjer jo vse čaka. Možje jim ne pomagajo dosti, ali pa nič. Koliko je samo pranja!« pravi Nataša. Rominje hodijo potem v porodnišnico novorojenčke dojit in z dojenjem vztrajajo tudi doma, »saj je to najbolj enostavno in najceneje,« pravi Nataša.

NI KAZNIVIH DEJANJ?

A pri mladih romskih mamicah gre še za en pomemben vidik – gre za spolne odnose z mladoletnicami, in če je punca stara manj kot 15 let, je to zakonsko prepovedano. Gre torej za sum kaznivega dejanja spolne nedotakljivosti oz. spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, kar se preganja že po uradni dolžnosti. Primerov, ko Rominje rodijo, ko so stare 11, 12, 13 ali 14 let, ni tako malo, koliko pa jih pride na sodišče, koliko jih za svoja dejanja kazensko odgovarja? Redki oz. skoraj nihče. Kot pravi Polde Jevšek iz Centra za socialno delo (CSD) Novo mesto, take primere mladoletnih mamic – za nekatere izvedo iz porodnišnice oz. ko pridejo Romi k njim po denarno pomoč, ali pa jih kdo obvesti, v glavnem starši mladoletnih romskih deklic - takoj javijo kriminalisticni policiji in ta mora potem ustrezno ukrepati. To je potrdila tudi Alenka Drenik s Policijske uprave Novo mesto in povedala, da tožilstvo tudi z dodatnimi preveritvami ugotavlja, ali gre za znake kaznivega dejanja in ali je primer zrel za sodišče.

Sicer na policiji ne vodijo podatkov o etnični pripadnosti posameznikov in povsem enako obravnavajo vsako žrtev oziroma storilca kaznivega dejanja ali prekrška. »Policisti v vseh podobnih primerih o ugotovitvah obveščajo pristojne centre za socialno delo. Policisti in kriminalisti v okviru preiskave kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, ugotavljajo, ali je prišlo do spolnega občevanja ali kakšnega drugega spolnega dejanja z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara petnajst let. Dejanje v takem primeru pa ni protipravno, če je bilo storjeno z osebo primerljive starosti in če ustreza stopnji njene duševne in telesne zrelosti,« pravijo na policiji. V večini primerov, če gre za mladoletni osebi, torej ugotavljajo sorazmerje v letih oz. primerljivo starost, in če tu ni dvoma, posledic ni, ne za mlada starša ne za njune starše. In kaj je primerljiva starost? Če je dekle staro 14 in fant 16 let, ali dekle 15 in fant 18 ... Tako v realnosti kljub zakonsko znanim določilom do kaznovanja v glavnem ne prihaja in se takšno obnašanje vsaj pri Romih (spet) tolerira in jemlje kot znak romske kulture. Zanimivo bi bilo spremljati tak primer Neromov.

Kot pravijo na PU Novo mesto, policisti in kriminalisti ugotavljajo tudi odgovornost staršev. Kazenski zakonik določa, da se z zaporom do treh let kaznujejo starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe. Če te osebe silijo mladoletno osebo k pretiranemu delu ali k delu, ki ni primerno njeni starosti, ali k opuščanju dela, ali jo iz koristoljubja navajajo k beračenju ali drugim dejanjem, ki so škodljiva za njen razvoj, ali z njo surovo ravnajo ali jo trpinčijo, se kaznuje z zaporom do petih let. Na območju nadaljevaje iz strani 21 PU v zadnjih letih niso obravnavali takih primerov.

SKRBNIŠTVO VČASIH BABICI

Jevšek pove, da, takoj ko na centru za socialno delo izvedo, da je mlada Rominja ušla k fantu – včasih jih o tem obvestijo celo njihovi zaskrbljeni starši –, odidejo na teren in se skušajo z obema pogovoriti. A v glavnem ne morejo storiti nič, saj, kljub temu da so mladoletni, ne gre za prisilo. »Dekleta povedo, da so tam prostovoljno, da so se zaljubile, da fanta ljubijo in da so se odločile, da bodo z n jim. Starši potem po navadi ne komplicirajo. Zgodnjo poroko jemljejo kot normalno,« pravi Jevšek in pove še, da so primeri, ko bi socialna služba otroka komu odvzela res redki.

Rominje, ki rodijo stare 15 let in več, dobijo delno opravilno sposobnost za otroka, če so stare manj, pa po navadi skrbništvo za otroka dobi babica. »Te res ogromno naredijo za svoje vnuke in pomagajo hčeram,« na terenu vidi Jevšek in doda, da imata pogosto dojenčka dve pri hiši: mama pri 40-ih letih in hči pri 15-ih. Taka je pač realnost.

VEČ OTROK, VEČ DENARJA

Ali so tako mladi starši, stari od enajst in petnajst let naprej, ki so čustveno in telesno nedvomno še nezreli, sploh lahko odgovorni starši? Nataša Žagar pravi, da v večini primerov ne, »saj so še sami otroci. In bodimo odkriti – za tem, da imajo Romi veliko otrok, se skriva ekonomski vidik. To je njihov način preživetja. Več otrok, več denarja. A kaj, ko ta denar ne gre zanje. Pogosto živijo ubogo, revno, v hiši ne vidim nobene igrače ali knjige. Denar, s katerim v glavnem razpolagajo očetje, pa gre za nepotrebne stvari: cigarete, mobitele, avtomobile … Delavci centra za socialno delo bi morali biti več na terenu in kontrolirati porabo denarja ter ustrezno ukrepati,« pravi Nataša.

Da to počnejo, zagotavlja Jevšek s CSD, ki že nekaj desetletij dela z dolenjskimi Romi, in pravi, da se z Romom, ki je prejemnik denarno-socialne pomoči lahko sklene pogodbo o aktivnem reševanju socialnega problema. Če torej otrok ne bo pošiljal v šolo, če ne bo aktiven na zavodu za zaposlovanje, se pomoč prekine. »Kjer pa sumimo oz. imamo znake, da denarja ne porabijo pravilno, se dogovorimo, da določeni znesek pomoči lahko porabijo v funkcionalni obliki, le v trgovini, in to ne za cigarete, kavo, alkohol. Ta ukrep se kar dobro obnese,« pravi Jevšek.

Kot Žagarjeva tudi on potrdi, da je trend naraščanja števila otrok v romskih družinah povezan s spremembo zakonodaje v zvezi z denarnimi pomočmi. »So romske družine z dvema in tremi otroki kot tiste z desetimi in več, a te so najbolj siromašne,« pravi. Romi so se naučili hitro računati: za enega otroka dobimo toliko, za več torej toliko več …

In kakšni so ti prejemki? Največ družin z npr. štirimi otroki prejema okrog tisoč evrov denarne socialne pomoči in otroških dodatkov skupaj. Desetčlanska družina npr. pa dobi za otroške dodatke in denarno socialno pomoč skupaj blizu dva tisoč evrov mesečno. Ob tem ima brezplačno osnovno zdravstveno in dodatno zdravstveno zavarovanje za vse člane družine, otroci imajo v vrtcu oz. v šoli subvencionirano malico in kosilo, skratka, glede na vse to, so podpore velike, ugotavlja Jevšek in poudarja, da so enake za vse državljane Republike Slovenije. Romi, a ne samo oni, to lepo izkoristijo in tako živijo, ne da bi jim bilo treba iskati delo. Sistem tu očitno ni naravnan motivacijsko.

VSI BOLJ ODGOVORNI!

»Treba je nekaj narediti, že zaradi Rominj, ki so neodločne in drugačnega življenja sploh ne poznajo in so ujete v ta začarani krog, ter zaradi njihovih otrok, ki sploh nimajo izbire!« je prepričana Nataša Žagar. Tudi Jevšek meni podobno in poudarja, da bi morale nevladne organizacije, ki jih je veliko, s preventivnimi programi, ki jih podpira tudi Evropa, bolj osveščati in poučevati mlade Rome o odgovornem starševstvu, spolnosti ipd. ter tudi o delovnih navadah. »Sicer smo v začaranem krogu in gasimo le požar, vzroka pa ne odpravljamo.«

Članek je bil objavljen v 5. številki Dolenjskega lista, 5. februarja 2015

Besedilo in fotografije: Lidija Markelj