DL: Dekle, ki rado pleše z velikani

6.5.2015 | 13:00

Kaja Kapus

Na plesu z velikani so svojo mini slovensko turnejo poimenovale tri mlade umetnice, članice tria Suono Basso, v katerem drži v rokah violončelo Mirnčanka Kaja Kapus, ki ta čas v Trossingenu v Nemčiji na Državni visoki šoli za glasbo dela že drugi magisterij, tokrat iz komorne igre.

Pred dobrimi petimi leti se je po končani ljubljanski akademiji za glasbo namesto za igranje v enem od štirih velikih slovenskih orkestrov ali poučevanje v kateri od glasbenih šol odločila za samostojno pot. Pravi, da ji ni žal. Stopila je na pot samostojne umetnice, kjer ni le glasbenica, ampak mora opravljati vrsto poklicev, za katere nima formalne izobrazbe. Tako mora biti hočeš nočeš tudi muzikologinja, menedžerka, prevajalka in piarovka.

Suono Basso, kjer Kaja predvsem v Nemčiji in Švici nastopa skupaj z Nemko Karin Gemeinhardt (fagot, kljunasta flavta) in Poljakinjo Barbaro Adamczyk (čembalo), seveda ni edina skupina, v kateri igra, in pravi, da najbolj uživa v muziciranju v manjšem krogu glasbenikov, kjer pride med njimi do konstruktivne izmenjave mnenj, pa tudi nastopa raje v manjših, intimnejših dvoranah. Trenutno poleg skupine Suono Basso največ igra s skupinama La Suave Melodia in Melas Drymos, precej nastopov pa ima tudi s priložnostnimi sestavi.

Razlog, zakaj se je posvetila predvsem baročni glasbi, je sorazmerno svobodna oblika skladb, saj skladatelji v času baroka izvajalcu niso tako natančno opredeljevali načina izvedbe skladbe, ampak so jim pustili, da jo izvedejo po svojem občutku. »Besedna zveza, ki še najbolje opredeli tako igranje in ga uporablja tudi stara literatura, je ´v mejah dobrega okusa´,« pravi Kaja.

Preobrat na svoji glasbeni poti je Kaja doživela, ko je med študijem sodobnega violončela iz radovednosti obiskala poletno šolo za baročni čelo v Neuburgu na Donavi pri profesorju Marcusu Mollenbecku, kjer je spoznala nov svet, ki jo je očaral in osvojil in jo na koncu odpeljal na tuje.

»Ljudje me pogosto sprašujejo, ali je težko biti umetnik, ali se je težko preživeti. Ni enostavno. Umetnik nima urnika, ne pozna nedelje in ne praznikov. Večina nastopov je tedaj, ko so običajni ljudje prosti. A nimam problemov s tem,« pravi Kaja, ki si želi vsaj enkrat na leto nastopiti tudi v domovini, kjer pa je težko priti do nastopa. Namesto, da bi umetnika pošteno plačali, marsikdaj pravijo, da je to, da lahko počneš, kar najraje počneš, privilegij. »Težko razumejo, da je za mano, ko nastopim na koncertu, osemnajst let formalnega izobraževanja in številni mojstrski tečaji ter več ur vaje vsak dan, da o neposredni pripravi koncerta s skupino glasbenikov, s katero bom nastopila, ne govorim,« pravi Kaja, ki je lani s skupino Suono Basso v domovini nastopila v Novi Gorici, Ljubljani in v cerkvi Žalostne Matere Božje na Žalostni gori. Kje bo nastopila letos, še ne ve, a njena želja je, da bi jo poleg Nemcev in Švicarjev slišali igrati tudi rojaki v domovini.

Članek je bil objavljen v 2. številki Dolenjskega lista, 15. januarja 2015

I. Vidmar