DL: Uspešen tamburaš, čeprav samouk

5.5.2015 | 12:25

Tone Grahek (prvi z leve) je z glasbeno skupino Samorog zaigral in zapel na Zimskih kratkočasnicah. (Foto: M. B.-J.)

Gost Zimskih kratkočasnic v metliškem hotelu Bela krajina je bil tudi Tone Grahek iz Črnomlja. Gostila ga je novinarka Dolenjskega lista Mirjam Bezek Jakše, skupaj pa sta dokazala, da Grahek ni le tamburaš, kot ga pozna večina ljudi. Tone zase pravi, da izhaja iz zabavne glasbe in da je predvsem pevec, čeprav doma, ko je bil še otrok, niso kaj prida peli, je pa oče igral na harmoniko. Končal je nižjo glasbeno šolo, kjer se je učil igranja na klavir. Kot dijak ekonomske srednje šole v Novem mestu je bil uspešen atlet. V teku na 100 metrov  se je odlično odrezal tako v Sloveniji kot v takratni Jugoslaviji.

Že kot srednješolec je igral v različnih ansamblih kitaro, na katero se je naučil igrati kar sam. Tudi pozneje je bil član nekaterih glasbenih zasedb. Na Pedagoški fakulteti v Mariboru pa ga je med študijem glasbe začelo zanimati ljudsko izročilo. In tako se je z dobršno mero trme in vztrajnosti začel sam učiti igranja na tamburico.

Kmalu je začel poučevati tamburaše na Osnovni šoli Dragatuš. Danes priznava, da so bili ti otroci pri njem poskusni zajci in da se je učil z njimi. A očitno uspešno, saj je bil na pobudo staršev leta 1997 ustanovljen tamburaški orkester Dobreč, ki ga lahko imenujemo zgodba o uspehu. Tone ga je vodil 19 let, v tem času pa je bil Dobreč kar sedemkrat najboljši tamburaški orkester v Sloveniji. In v čem je skrivnost uspeha? »Menim, da v moji karizmi, saj sem znal potegniti mlade ljudi za seboj. Res je, da sem bil zahteven učitelj, včasih tudi muhast, a zavedal sem se, da sta pri otrocih pomembna tehnika in vztrajnost. Predvsem pa sem izhajal iz tega, da ni lahkih in težkih instrumentov,« pravi Grahek, ki je zadnjih 11 let učitelj tamburic v Glasbeni šoli Črnomelj, kjer vodi tudi tamburaški orkester. Ker pa si je želel tudi drugačne glasbe, dobro leto s Tomažem Urhom, Martinom Gričarjem in Bojanom Rističem, občasno pa jim priskoči na pomoč še Branko Banovec, igra kitaro in poje v skupini Samorog, s katero se je predstavil tudi na Zimskih kratkočasnicah.

Vendar pa Tonetovo življenje ni povezano zgolj z glasbo. Njegov konjiček je tudi iskanje informacij o prvi svetovni vojni, v kateri se je boril njegov stari oče in o tem napisal celo knjigo. Prišel je tudi do nekaterih zanimivih ugotovitev, predvsem pa ga moti, da so mnogi na prvo svetovno vojno skoraj pozabili oz. so jo postavili na stranski tir. Nanjo so se spet spomnili šele lani, ob 100-letnici njenega začetka.

Članek je bil objavljen v 2. številki Dolenjskega lista, 15. januarja 2015

M. J.