Bogovič na Javorovici: Dovolj je bilo politike, ki razdvaja

2.5.2015 | 13:15

Evropski poslanec Franc Bogovič (SLS/EPP) je včeraj ob državnem prazniku, mednarodnem prazniku dela, kot slavnostni govornik sodeloval na tradicionalnem prvomajskem srečanju na Javorovici, ki je potekalo v organizaciji Občine Šentjernej, ki jo vodi župan Občine Šentjernej Radko Luzar.

Celotni govor evropskega poslanca Franca Bogoviča podajamo v nadaljevanju:

''Spoštovani Slovenke in Slovenci, Dolenjke in Dolenjci,

spoštovani delavke in delavci, pohodniki, cenjeni gostje!

Zahvaljujem se županu Občine Šentjernej g. Radku Luzarju za povabilo, da sem danes, na 1. maj, z vami, v osrčju Gorjancev, na Javorovici nad Šentjernejem.

Prvi maj, danes praznik dela, nekdaj poganski praznik poletja, Jurjevega in rodnosti, izkoristimo za oddih, za druženje z družinskimi člani, s prijatelji. Praznični dan je namenjen tudi temu, da proslavimo osnovno bit tistega, kar praznik predstavlja.

Osrednja dolenjska prireditev ob prazniku dela je na Javorovici, na kraju, ki nosi v sebi svoj del težke zgodovine.

Vsako leto se tu, na Javorovici, zbere ogromno ljudi, da obudi spomin na tragičen dogodek iz sredine marca leta 1944, ko je na tem mestu padlo več kot sto partizanov 4. bataljona Cankarjeve brigade. V neenakopravnem boju so dali največ, kar lahko da človek za svoj narod, svoje življenje.

Največja tragedija človeštva, druga svetovna vojna, z brezobzirno ideologijo nacizma in fašizma, je prinesla tragedijo mnogim evropskim narodom.

Tudi Slovenci smo plačali ogromen davek. Mnogi so bili izgnani iz svojih domov v tuje dežele. Marsikdo med njimi je umrl v pomanjkanju in trpljenju v izgnanstvu, srečnejši so se ob koncu vojne izčrpani in izmučeni vrnili na opustošene domove.

V Sloveniji se je med drugo svetovno vojno odvijala težka preizkušnja naroda, ko so si v boju, kakor tu na Javorovici, stali Slovenci s puško uperjeno eden proti drugemu. K temu je zagotovo pripomogla velika predvojna politična razdvojenost slovenskega naroda, kakor tudi negotovost in nepredvidljivost, ki jo s sabo prinese vsaka vojna.

Danes nismo tu, da bi določili, kdo je med drugo svetovno vojno pripadal zmagovalni protifašistični vojski, ker so zgodovinska dejstva jasna.

Danes tudi nismo tu, da bi obsojali tiste, ki so se v težkih trenutkih na začetku druge svetovne vojne, ali med vojno odločili, da so, zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, vstopili v domobranske vrste.

Zgodovinska dejstva niso namenjena temu, da jih uporabljamo za dnevno politične potrebe.

Ta dejstva je treba obravnavati objektivno, prepustiti zgodovinarjem, da opravijo svoje strokovno delo, narod kot celota se mora z dejstvi soočiti in znati živeti z njimi.

Kot narod bomo odrasli, ko bomo prenehali izkrivljati zgodovinska dejstva, in ko se bomo znali mirno in dostojanstveno pogovoriti tudi o takšnimi dejstvih, da nekateri naši sonarodnjaki že sedem desetletij čakajo na dostojen grob.

Zaradi zgodovinskih dejstev ne smemo ostajati jezni in ukleščeni v preteklosti.

Kar je treba priznati – priznajmo!

Kar je treba oprostiti – oprostimo!

In, kar je treba pomiriti – pomirimo!

Danes smo tu za to, da premislimo, na kaj vse moramo biti pozorni, da se takšna tragedija na evropskih tleh nikoli več ne ponovi.

Vojne na področju nekdanje Jugoslavije v devetdesetih, sedanji dogodki na Bližnjem vzhodu, umiranje beguncev v Sredozemskem morju, vojna v Ukrajini nam zelo zgovorno govore, kako krhek je svetovni mir v 21. stoletju in kako hitro ljudje pozabimo na vojne grozote.

Druga svetovna vojna je bila tako velika tragedija, da je imela za posledico to, da so voditelji evropskih držav sedli za isto mizo. In to voditelji narodov, ki so se stoletja vojskovali med seboj:

Robert Schuman, francoski predsednik vlade, Konrad Adenauer, prvi nemški povojni kancler, Alcide de Gasperi, italijanski predsednik vlade, so ustanovni očetje oblikovanja povojne Evrope, ki so si zadali zelo velik, na prvi pogled nemogoč cilj: Narediti Evropo celino miru, sodelovanja, sožitja, solidarnosti in strpnosti.

Zato želim kot evropski poslanec opozoriti na deveti maj. Proslavili bomo 70. let konca 2. svetovne vojne, istočasno pa tudi Dan Evrope, v spomin na leta 1950 sprejeto Schumanovo deklaracijo, ki je v Evropi vzpostavila nadnacionalno gospodarsko sodelovanje evropskih držav.

Veliki državniki so se zavedali, da si evropske države lahko opomorejo po drugi svetovni vojni zgolj s sodelovanjem, pri čemer je bilo najprej v ospredju gospodarsko sodelovanje, potem še politično in širše družbeno.

Spoštovani Slovenke in Slovenci, dragi prijatelji,

Danes skoraj po vsem svetu praznujemo praznik dela, v spomin na žrtve delavskih protestov, ki so se zgodili daljnega leta 1886 v Chicagu.

Pomenu človeka delavca in njegovemu prazniku je prisluhnila tudi katoliška cerkev, Papež Pij XII. je 1. maja 1955 vpeljal praznik Jožefa Delavca. Prav prvi maj pa je tudi prvi dan šmarnic, čaščenj Marije.

Kako zanimivo, da je Slovenija postala polnopravna članica Evropske zveze ravno na praznik dela pred enajstimi leti.

Veliko je razlogov, da se danes vprašamo:

Zakaj je propadlo mnogo naših nekdanjih gospodarskih paradnih konjev?

Zakaj so bankirji brezglavo sodelovali pri kraji podjetij?

Zakaj še danes ne vemo, kaj bi naredili z našimi podjetji v državni lasti?

Zakaj naši mladi bežijo s trebuhom za kruhom v tujino?

Zakaj mladi, po zaključku študija v tujini, ne dobijo doma zaposlitve, primerne njihovemu znanju?

Zakaj zmanjkuje denarja v pokojninski blagajni?

Vse prevečkrat iščemo odgovore na ta vprašanja na napačnem mestu, velikokrat povsem po nepotrebnem zunaj naših meja.

Veliko še moramo postoriti v Sloveniji, marsikaj reformirati, od šolskega sistema, kjer morajo biti prihodnji izobraževalni programi usmerjeni v smeri, kjer so slovenske razvojne priložnosti, pa tudi gospodarske potrebe. Debirokratizirati moramo postopke, ki dušijo slovensko podjetništvo, gospodarstvo, obrtnike, državljane in spodbujati poslovno okolje tako, da bo gospodarstvo raslo, zaposlovalo, da bodo domači in tuji podjetniki videli Slovenijo kot primerno državo za svoje poslovne priložnosti.

Da bomo imeli v vsej Sloveniji takšno delovno-pravno zakonodajo, da bodo delavci zadovoljni v svojem delovnem okolju, da bo delo pošteno plačano, da bodo pridni nagrajeni in da bodo delodajalci lahko zaposlovali za nedoločen čas.

Slovenci kot posamezniki smo znani kot priden, skrben narod. Imamo veliko zelo uspešnih kmetov, obrtnikov, podjetnikov, ki postajajo hrbtenica domačega gospodarstva, ustvarjajo nova delovna mesta. V Sloveniji iz leta v leto povečujemo izvoz svojih izdelkov, s čimer gospodarstveniki in delavci dokazujejo, da se lahko kosajo z najboljšimi na svetu.

Nahajamo se v gospodarsko zelo dinamični občini Šentjernej, ki se je v letih svojega obstoja razvila v pravega dolenjskega gospodarskega tigra. Imamo svetle primere velikih gospodarskih družb, ki odlično poslujejo. Dolenjska in vsa Slovenija je ponosna na rezultate in poslovno kulturo najuspešnejše slovenske družbe Krke iz Novega mesta.

Energetski podjetji Nuklearna elektrarna Krško in Gen Energija iz sosednje posavske regije sta dokaz, da se da tudi v energetskem podjetju, v 100 odstotni državni lasti poslovati uspešno.

Kaj je značilno vsem tem podjetjem?

Vodijo jih ljudje, ki imajo vizijo podjetja, strmijo k temu, da so njihove delavke, delavci zadovoljni. Vodilni v teh podjetjih se ne ukvarjajo z lastniškimi prevzemi podjetij. V enem stavku povedano: znajo delati, cenijo sodelavce in so pošteni.

Žal pa smo bili v Sloveniji vse prevečkrat priča povsem drugačnim praksam.

Sprejeli smo zelo problematičen proces lastninjenjem državnega premoženja, ki so ga izkoristili ljudje, ki se očitno spoznajo zgolj na premetavanje certifikatov, vrednostnih papirjev.

Bore malo pa na poslovanje podjetij.

Kaj kmalu so se tem tajkunom pridružili nekateri lakomni direktorji, ki so si predstavljali, da bodo s pomočjo politike in na valovih gospodarske konjunkture, postali lastniki podjetij. Z nastopom krize so nekdaj velikodušni in lahkomiselni bankirji zahtevali vračilo kreditov. Žal je v vse preveliko primerov sledilo nekajletno izčrpavanje podjetja in žalosten konec, s stečajem podjetja, neporavnanimi obveznostmi do delavcev, dobaviteljev in bank.

Priča smo bili mnogim spornim javnim projektom, ki so imeli politične botre, žal pa so se pokazali kot ekonomsko zelo vprašljivi, zato jih plačujemo državljani. Žal tudi sodni procesi proti tem, ki so nas okradli, zaposlenim odvzeli delovna mesta, mladim pa prihodnost, trajajo vse predolgo, na koncu pa največkrat propadejo v labirintu procesnih napak.

Spoštovani,

za slovenski narod 1. maj ni samo praznik dela, je praznik jutranjih budnic, druženja, kurjenja kresov na predvečer praznika, rdečih nagljev, postavljanje mlajev.

Naj se danes sliši odločen glas z Gorjancev:

da imamo dovolj kraje skupnega premoženja,

da je bilo v Sloveniji dovolj politike, ki razdvaja slovenski narod,

da, je bilo dovolj politike, ki svoj obstoj ohranja z ideološkim bojem,

da za boljšo Slovenijo, ne potrebujemo spremembe družbenega sistema,

ampak da želimo Slovenijo narediti v moderno evropsko državo ,

v državo, v kateri bodo mladi imeli svojo prihodnost, v kateri bo aktivna generacija uspešno razvila svoje sposobnosti, starejši pa uživali sadove svojega minulega dela.

Iskrene čestitke ob prazniku dela!

Živel 1. maj!''

Pisarna evropskega poslanca Franca Bogoviča (SLS/EPP)

Galerija