DL: Oskrbovana stanovanja v Trebnjem - lastniki ovadili investitorko

27.4.2015 | 17:30

Zasebna oskrbovana stanovanja na Režunovi 10 v Trebnjem so v neposredni bližini doma starejših občanov.

Sestanki lastnikov potekajo kar na hodniku in stopnišču, saj skupnega prostora za druženje v bloku ni.

Andrej in Irena Babšek ter Jože Cugelj so bili nekdaj dobri prijatelji Šaleharjevih, zaradi teh stanovanj se je njihovo prijateljstvo zaključilo.

Gradnja oskrbovanih stanovanj je bila pred slabim desetletjem dober posel, zanimanja za bivanje v njih je bilo veliko, zato se je marsikatero podjetje odločilo za to naložbo. Tudi v Trebnjem je bilo tako, Pan Jan Trade je leta 2007 poleg doma starejših občanov (DSO) zgradil blok, večino stanovanj so pokupili osebni prijatelji lastnikov podjetja Jelke in Janeza Šaleharja. Če bi se zgodba iztekla, kot so načrtovali, bi bili danes vsi zadovoljni, a se ni, zato je 13 lastnikov stanovanj na tožilstvo pred kratkim vložilo kazensko ovadbo zoper Jelko Šalehar, ki je bila tedaj zastopnica podjetja, ki danes ne obstaja več.

»Večina nas je stanovanja kupila v dobri veri, da nam bodo do tedaj, ko nam ne bo treba bivati v njih, prinašala neke vrste rento k pokojnini. Rečeno nam je bilo, da jih bo polnil DSO Trebnje, mi bi z njim kot pravno osebo sklenili pogodbo, in to bi danes pomenilo tudi nižjo stopnjo DDV,« začne svojo zgodbo pripovedovati Irena Babšek iz Medvod, nekdaj tesna prijateljica Jelke Šalehar, z možem Andrejem sta v Trebnjem kupila dve oskrbovani stanovanji in slepo mislila, da bosta od vsakega lahko mesečno dobila od 300 do 400 evrov najemnine. Tako izkušnjo sta namreč imela iz Medvod, kjer tudi imata oskrbovano stanovanje pri domu starejših, vendar pa je v tistem primeru izvajalec storitev in upravnik zasebna družba.

BREZ POGODBE NI NIČ

Kmalu se je v Trebnjem izkazalo, da dom starejših ne bo iskal najemnikov za oskrbovana stanovanja, to morajo lastniki zdaj početi sami, najemnine so okoli 200 evrov, poleg tega morajo plačati še relativno visok davek (okoli tri najemnine letno).

»Nič ni tako, kot smo se dogovorili. Rečeno nam je bilo, da naj bi tudi zgradbo upravljal dom starejših, pa se to ni zgodilo, kar naenkrat se je v tej vlogi pojavila Terca, ki nam za svoje storitve v bloku zaračunava 24 tisoč evrov na leto,« doda Irena Babšek, ki ji je danes žal, da za vsako stvar, ki ji je bila obljubljena, ni zahtevala podpisanega papirja.

Tako pa je ostalo le pri besedah, ki danes ne pomenijo nobene obveze, lastniki tudi ne morejo ničesar doseči, ker njihove zgradbe s posebnim pokritim mostom niso povezali z zgradbo doma starejših, kot je bilo rečeno ob nakupu.

DRAG NAKUP

»Kako sem bil naiven: za kvadratni meter oskrbovanega stanovanja sem plačal 2.200 evrov, čez cesto so tedaj nova stanovanja prodajali po 1.500 evrov. So mi prijatelji rekli, naj raje kupim tam, če razmišljam o tem, pa se nisem dal pregovoriti,« pravi Jože Cugelj , tudi nekdaj zelo dober prijatelj Šaleharjevih, s katerimi so si celo zidanice postavili v isti vinski gorici.

»Najbolj me boli, da me je okrog prinesla prijateljica, sodelavka, s katero smo skupaj delali več kot 20 let, vse življenje se že poznamo. Ne gre samo za oddajo stanovanj in najemnino, Šaleharjeva si je prisvojila dve stanovanji, ki sta bili ob podpisu pogodbe opredeljeni kot poslovna prostora — sestrska soba in hišniško stanovanje, šlo je za samostojni enoti etažne lastnine, mi smo to plačali z visoko ceno kvadratnega metra,« pojasnjuje Cugelj in opozori, da je Jelka Šalehar s to spremembo kršila tudi Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev oskrbovanih stanovanj za starejše, kjer jasno piše, da je v stavbi, ki je v celoti namenjena tej vrsti stanovanj, ne sme biti več kot 30 enot, s spremembo namembnosti se je namreč število stanovanj povečalo na 32. Poleg tega lastniki opozarjajo, da v stavbi nimajo skupnega prostora, ki bi bil namenjen druženju, zato so se prisiljeni zbirati na hodniku.

Ker je od nakupa teh stanovanj minilo že sedem let, so rok za odškodninsko tožbo zamudili, zato so se odločili, da Jelko Šalehar kazensko ovadijo in zahtevajo, da se tisti dve stanovanji vrneta v prvotno namembnost. Omenili so še, da so čakali na izid tožbe, ki jo je proti investitorki zaradi istih razlogov, ki jih zdaj navajajo oni, vložil eden izmed stanovalcev, s katerim se je po njihovih informacijah pobotala in mu izplačala odškodnino.

STANOVANJA BREZ NAPAK

Jelka Šalehar trdi, da je njeno podjetje kot investitor upoštevalo vse zakonske predpise in na koncu pridobilo tudi uporabno dovoljenje. »Kupci so bili pred sklenitvijo prodajnih pogodb seznanjeni z vsemi pogoji prodaje in lastnostmi oskrbovanih stanovanj. Stanovanja so jim bila v letu 2007 izročena v posest in v zakonsko predpisanih rokih niso sporočili nobenih napak. Sama sem prepričana, da stanovanja tudi danes nimajo nobenih napak in v celo ti opravljajo svojo funkcijo. Dejstvo pa je, da so nekateri lastniki stanovanja verjetno kupili z namenom, da bi jih oddajali v najem, pri čemer so očitno računali na višje najemnine, kot jih lahko sedaj dobijo na trgu,« pravi Jelka Šalehar in izpostavi, da nikomur nikoli niso obljubljali, da bi najemnike za njihova stanovanja iskal DSO Trebnje.

Glede sestrske sobe in hišniškega stanovanja sogovornica pojasni, da iz notarskega zapisa, ki so ga kupci prejeli ob sklenitvi prodajne pogodbe, izhaja, da navedena prostora nista del skupnih prostorov in zato lastniki do njiju niso upravičeni. »Ta dva prostora sta bila na podlagi elaborata za vpis stavbe v kataster stavb evidentirana kot poslovni prostor, zato ne drži, da bi bilo v stavbi 32  stanovanj.«

Pove še, da si je prizadevala, da bi med temi stanovanji in DSO zgradili pokrit most, vendar tega DSO ni dovolil zgraditi, zato so zgradili le pokrito nadstrešnico.

»Prepričana sem, da jeza nekaterih lastnikov stanovanj ni upravičena, saj so dobili točno taka stanovanja, kot so jih kupili. Čudi me, da se oglašajo šele po sedmih letih, v vsem tem času pa so lahko svoja stanovanja nemoteno uporabljali,« sklene sogovornica.

DOM NE MORE BITI UPRAVNIK

Z vprašanjem, ali bi nemara DSO Trebnje lahko upravljal omenjena oskrbovana stanovanja, direktorica Mateja Ribič pojasni, da ne, ker za to dejavnost niso registrirani. »DSO Trebnje tudi ni zainteresiran, da bi vzel oskrbovana stanovanja v najem, saj smo trenutno skoraj brez čakalnih vrst.« Sicer z uporabniki varovanih stanovanj sodelujejo tako, da zanje izvajajo osnovno in socialno oskrbo. »Dogovorimo se, katero vrsto paketa bo imel uporabnik oziroma katere storitve mu bo dom zagotavljal,« pove direktorica in doda, da se je iz omenjenega bloka s 30 stanovanji na njihove storitve naročilo le 14 ljudi, iz sosednjega bloka z varovanimi stanovanji, ki ga je leta 2008 zgradil nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pa se je iz 15 stanovanj na storitve DSO prijavilo prav tako 14 uporabnikov.

»Vse, kar lahko mi storimo za lastnike stanovanj na Režunovi 10, je to, da jim pomagamo pri oglaševanju njihovih stanovanj. Ponudila sem jim, da jih lahko oglašujemo na naši spletni strani, poleg tega pa bo možnost najema oskrbovanih stanovanj opisana tudi v domskem glasilu, ki bo izšel konec decembra, tega brezplačno prejmejo vsa gospodinjstva v občinah Trebnje, Mirna, Šentrupert in Mokronog-Trebelno,« sklene Mateja Ribič.

Čeprav trebanjska občina v zgodbo o teh stanovanjih ni neposredno vpletena, se je župan Alojzij Kastelic udeležil enega sestanka lastnikov, na katerem jim je  predlagal, naj s pomočjo inšpekcijskih služb pridejo do prostorov, ki jih tovrstna stanovanja morajo imeti, in jim predlagal tudi pravno varstvo.

Na nedavnem sestanku lastnikov je bilo slišati, da se je pri teh stanovanjih vse zapletlo tedaj, ko sta se sprli investitorka in nekdanja direktorica doma starejših, ki sta si podobna stanovanja ogledovali po različnih koncih Slovenije in načrtovali posel. »Če se to ne bi zgodilo, bi bilo vse drugače, tako pa smo najkrajšo potegnili kupci,« so rekli.

Oskrbovana stanovanja spadajo med oblike institucionalnega varstva. Namenjena so starejšim ljudem (nad 65 let), ki v celo ti ne morejo več skrbeti zase, kljub temu pa lahko še vedno živijo razmeroma samostojno življenje z večjo ali manjšo pomočjo strokovnega osebja.

Članek je bil objavljen v 52. številki Dolenjskega lista, 24. decembra 2014

Besedilo in foto: Janja Ambrožič