DL: Anton Merlin 50 let v obrti - Kamini se vračajo

25.4.2015 | 17:00

Anton Merlin ob toplozračnem kaminu v svoji zidanici na Trški gori

»Sploh ne vem, kam so šla vsa ta leta, a če bi moral izbrati še enkrat, bi se odločil enako,« pravi Anton Merlin iz Novega mesta, ki mu je novomeška obrtna zbornica, katere ustanovni član je, pred tedni kot prvemu na svojem območju podelila diamantni ključ za 50 let dela v obrti.

Obrt za pečarstvo in polaganje keramike je odprl pred 50 leti, z novim letom pa posel dokončno predaja sinu. »Obrtnik in kmet sta si podobna. Če jima zdravje služi, nikoli povsem ne izprežeta. Še vedno lahko kako pomagata, naj bo z nasvetom ali kako drugače, vprašanje je le, koliko je naslednik pripravljen na to,« se nasmehne, ko ga vprašamo, ali ne bo imel zdaj preveč prostega časa.

Za to se res ni bati. Je aktiven član lovske družine in tudi zadnje peči še ni naredil. Ob našem obis ku je ena napol sestavljena čakala, da jo odpelje k stranki in dokonča montažo.

Anton je v Novo mesto prišel iz Čelevca v današnji šmarješki občini. V mestu je obiskoval obrtno šolo, vajeniško dobo pa je opravil v Keramiki, ki je bila takrat še v Bršljinu. »Tam se je bilo kaj za naučiti, saj so imeli v podjetju tako proizvodnjo pečnic kot montažo. Spoznal sem celoten proces — od vhodnega materiala do končnega izdelka,« pripoveduje spoštljivo o podjetju, v katerem še danes nabavi večino pečnic.

V Keramiki se je za mojstra izučil tudi njegov starejši brat, ki je kmalu po letu 1960 odprl samostojno obrt. Anton je pri njem delal leto in pol, nato pa je brat odšel delat v Nemčijo. Sprva je mislil ostati le kratek čas, a se je vrnil šele po 12 letih. Posel mu je nekaj časa vodil Tone, ko pa je postalo jasno, da brata ne bo kmalu nazaj, je odprl samostojno obrt. Pisalo se je leto 1964. »To je bil čas, ko so drugi zapirali. Obrtnikov še zdaleč ni bilo tako veliko kot danes. Z bratom sva bila bolj vzorčna primerka.«

»Oblast je takrat na obrtnike gledala z nezaupanjem, obdavčeni pa smo bili precej bolj kot drugi. Včasih je bilo težko priti do materiala, še večje težave so bile z orodjem. Pa smo šli čez mejo in imeli potem težave na carini, a je šlo. Če imaš rad svoj poklic, potem vztrajaš in se nekako znajdeš.«

V prvih letih je stranke obiskoval kar s Tomosovim mopedom. Orodje je zložil v prtljažnik, pa hojla, k stranki. Prvi kombi, rabljen volkswagen, je s pomočjo brata leta 1964 uvozil iz Nemčije. Dela je bilo veliko, saj je imela v tistih časih skoraj vsaka hiša po dve ali tri peči, javne zgradbe še toliko več. Veliko se je gradilo in dela je bilo dovolj za vse. Pogosto je nastopal kot podizvajalec in v začetku 70. let je imel zaposlenih tudi do sedem monterjev.

To je bil tudi čas, ko so dolenjski obrtniki ustanavljali svoje združenje. »Ustanovnih članov nas je bilo 18. Mnogi so bili skeptični in ni bil vsak pripravljen, da se nam pridr uži, saj niso vedeli, kako se bo odzvala oblast. A je šlo kar gladko.«

Sredi 70. let so se časi za pečarje začeli spreminjati. Na pohodu je bila centralna kurjava, kar je med pečarji povzročilo pravo manjšo krizo. »Takrat so klasične kaminske peči na veliko menjali s pečmi na kurilno olje. Strankam sem vedno svetoval, naj kak kamin vendarle obdržijo, vsaj za rezervo, če drugega ne. Ob zadnjem žledu se je pokazalo, da sem imel prav, sploh pa se klasične peči zaradi nižjih stroškov vračajo že vsaj deset let. In tale kriza bo, kot kaže, še trajala, zato jih še kar priporočam,« se nasmehne.

Tonetovo podjetje se je sicer že od samega začetka ukvarjalo tudi s polaganjem keramike. »Včasih je bil to en poklic in keramičarstvo je v bistvu zraslo iz pečarstva. Začelo se je s štedilniki in kopalnicami, ko je podjetje zraslo, pa so na vrsto prišli celo bazeni. Prvi bazen s ploščicami na Dolenjskem je bil na Otočcu, keramiko pa smo polagali mi. Oblagali smo tudi bazene na Čatežu, Šmarjeških Toplicah, Kranju, Strunjanu ...«

V 50 letih se v vsakem poklicu zvrsti ogromno sprememb. »Rekel bi, da jih je bilo v pečarstvu celo več kot pri keramiki. Danes skoraj ni več tipskih peči. Vsaka je unikat, saj ne sme biti taka kot pri sosedu. Še bolj kot dizajn pa je pomembna strokovnost. Požari se dogajajo vsako zimo, tudi do zastrupitev z monoksidom pride, v večini primerov pa je za to kriva nestrokovna izvedba. Danes nekateri mislijo, da je lahko že kar vsak mojster,« ošvrkne šušmarje.

Tudi težkih časov je bilo v 50 letih veliko. »Inflacija v 80. letih nas bi skoraj pobrala in marsikoga tudi je. Najboljše je bilo, ko smo dobili tolar. Bil je stabilen, cene zmerne, plačila pa redna. Z evrom se je marsikaj spremenilo, predvsem cene so šle navzgor. A krize so vedno bile, pa so se vedno tudi končale.«

Članek je bil objavljen v 2. številki Dolenjskega lista, 15. januarja 2015

Boris Blaić