DL: Čebelarjenje - Najprej mu je hobi, potem zaslužek

23.4.2015 | 12:10

Branko med prodaja tudi na svojem domu v Šalki vasi, kjer ima tudi polnilnico, točilnico pa ima v Kostelu. (Foto: M. L.-S.)

 »V Kočevju nismo navajeni na grenek med, na ljubljanski tržnici pa se kostanjev med kosa z gozdnim. Gresta kar v približno enakih količinah,« pravi kočevski čebelar Branko Obranovič o prodaji na tržnici na Pogačarjevem trgu v Ljubljani, kjer je s svojim medom prisoten že enajsto leto. Obranovič, ki sicer proda največ gozdnega medu, je edini član Združenja Kočevski med, ki v Ljubljani prodaja med z zaščiteno oznako Kočevski gozdni med.

Letos mineva 25 let, odkar čebelari. »Imel sem že 40 let, ko sem začel,« pravi, dodaja pa, da si danes življenja brez čebel ne zna predstavljati. Že kot otrok je imel doma na balkonu tudi po 10 škatlic s čmrlji, ki jih je ulovil v nastavljene škatlice ob železniški progi na Dobu, kjer je bil oče zaposlen kot paznik. »Opazoval sem njihovo delo, kako gradijo,« se spominja navdušenja nad čmrlji, kakršnega danes goji do čebel.

ENO VODILO K DRUGEMU

Čeprav je imel stric čebele, se Branko veselja do čebelarjenja ni navzel pri njem. Šlo je bolj za to, kot pravi, da je eno vodilo k drugemu. Prva dva panja namreč ni nabavil zaradi čebelarjenja, ampak da bi imel več oplojenih cvetov hrušk. Včasih se je namreč ukvarjal z zorenjem hrušk v steklenicah. »Imel sem tudi po 50 do 60 steklenic,« pravi o delu, ki pa ga je opustil, ko ga je pritegnilo čebelarstvo.

Da ga je eno vodilo k drugemu, so dokaz tudi njegove fotografije čebel in nalepke, na katerih je zadnjih 10 let, odkar ima registrirano dopolnilno dejavnost na kmetiji, naveden njegov uradni naziv: Branko Obranovič, Čebelarstvo MA-JA. »Nalepke so sorazmerno drage,« pravi o razlogu, da je začel čebele fotografirati in sam izdelovati nalepke. Čebele zdaj fotografira že 18 let, za svoje fotografije pa je — tako kot za svoj med — prejel že več priznanj, objavljene pa so bile tudi v nekaterih tujih revijah.

»Tisti, ki me že poznajo, ne gledajo na to, kakšna nalepka je na medu, ker mi zaupajo, da je dober, tisti, ki me ne poznajo, pa bolj zaupajo medu z blagovno znamko,« pravi o prodaji svojega meda, med katerim ima največ Kočevskega gozdnega meda, za katerega nalepk seveda ne izdeluje, saj so, razen podatkov o proizvajalcu, enake za vse člane Združenja Kočevski med.

MED TUDI IZ BELE KRAJINE

Branko prideluje vse vrste klasičnega kočevskega meda: hojin, gozdni, smrekov, javorjev, lipov in cvetlični ter tudi kostanjev in akacijev. Ob dobrih pašah namreč s svojo prevozno enoto — prikolico za 12 AŽ-panjev, ki jo je nabavil leta 2006, vozi čebele tudi v Belo krajino, saj na Kočevskem ni kostanjeve paše in akacije. Poleg čistega meda ima Branko v svoji ponudbi na različnih sejmih, ki se jih udeležuje, na tržnicah, v prodajalni Turističnega društva Kočevje in v svoji trgovinici v domači hiši, tudi suho sadje v medu in sok smrekovih vršičkov v medu, kot se od prejšnjega tedna, natančneje 13. decembra, morata imenovati med s suhim sadjem in med z izvlečkom smrekovih vršičkov.

Med njegovimi izdelki, ki jih ima vse v štirih različnih velikostih, po 900, 450, 260 in 130 gramov, sta tudi med s sokom rdeče pese betavital in medovital, v katerem so ob gozdnem medu še cvetni prah, matični mleček in propolis, med njegove posebne izdelke pa spada tudi gradnja satja čebel v kozarcih, v katere po željah kupcev vliva različne vrste meda.

VEČ JIH NOČE IMETI

Prvi čebelnjak s čebeljimi družinami je Branko, ki se je pred osmimi leti po letih dela v Slovenski vojski upokojil, kupil leta 1990. To je bil star čebelnjak v neposredni bližini njegove hiše, leta 2005 pa je dal narediti novega z 21 panji v vasi Poden v Kostelu, kjer se je sicer rodila njegova mama. »Dve leti sem iskal, kje bi bili boljši pogoji za čebelarjenje,« pravi o postavitvi čebelnjaka v vasi Poden, do katere ni prišlo le zato, ker je bila to mamina rojstna vas.

Branko je član Čebelarskega društva Kočevje že od leta 1989, ko je začel čebelariti, bil pa je tudi med ustanovnimi člani današnjega Združenja Kočevski med in prvih 6 let njegov tajnik, zdaj pa je v upravnem odboru združenja in v skupini proizvajalcev Kočevskega gozdnega meda. Danes ima 40 čebeljih družin. »Več čebel nočem imeti. Če bi imel 100 družin, potem to ne bi bil več hobi. Meni pa je čebelarjenje v prvi vrsti hobi, šele potem zaslužek,« pravi.

Zaslužek pa, kot priznava, ni slab. »Pred 15 leti smo v Sloveniji na leto porabili 60 do 70 dag meda, zdaj pa kilogram in pol,« pravi o večji potrošnji meda, za katero pripisuje zasluge čebelarjem in Čebelarski zvezi Slovenije, svoje pa je k temu prispevala, kot pravi, tudi pridobitev evropske zaščitene oznake za Kočevski gozdni med, ki je vplivala tudi na ceno drugih vrst kakovostnega medu. Tako kot ne želi imeti več čebeljih družin, pa Branko tudi ne želi postati predsednik Združenja Kočevski med, čeprav so ga že večkrat nagovarjali. »Rad delam s čebelami in tudi rad prodajam med, saj sem rad med ljudmi, pisarniško delo in vse drugo, kar mora delati predsednik, pa ni zame,« preprosto pove.

Članek je bil objavljen v 51. številki Dolenjskega lista, 18. decembra 2014

M. Leskovšek-Svete