DL: Fičko – majhen, a ponosen avto

22.4.2015 | 14:45

Milan Škabar in Sandi Musič s 36 let starim fičkom (Foto: M. B.-J.)

V okviru prireditev Bilo je, je beseda tekla o fičkih ... Milan Škabar je pripovedoval o časih, ko so se avtomobili prodajali kar sami ... Nanje so čakali mesece in mesece, ko so ga dobili, je bil praznik, avtomehaniki pa so imeli ogromno dela - napak je bilo namreč zelo veliko, garancijska doba pa le pol leta ... A izlet s fičkom, sendviči in pijačo pingo je bil zakon ...

V petek je Gostišče Veselič pokalo po šivih. V okviru prireditev Bilo je je Toni Gašperič gostil Milana Škabarja, ki je bil kar 28 let vodja Novotehninega avtomobilskega servisa v Metliki, v katerem so bili specializirani za popravilo in servisiranje fiatov in lad.

Organizatorji so bili toliko bolj presenečeni nad tako velikim obiskom, ker so predvidevali, da tema pogovora dandanes za ljudi ni več zanimiva. A pokazalo se je prav nasprotno, kar pa ni čudno, saj je bil fičko prvi avtomobil številnih ljudi današnje srednje generacije in starejših. Zato jih na fička, ki je bil, kot je dejal Toni, majhen, a ponosen avto, veže nostalgija. Z njim pa so povezani tudi mnogi dogodki, ki so, gledano s časovne distance, postali zanimive humoristične zgodbe ali anekdote.

Na večeru v Gostišču Veselič so se spominjali vsega, kar je povezano z Zastavami 750, ki so jim popularno rekli fičko. V Crveni zastavi v Kragujevcu so od leta 1965 do 1985, ko so te italijanske avtomobile v nekdanji Jugoslaviji prenehali izdelovati, na trg poslali 923.000 fičkov. Zlasti v začetku proizvodnje je bilo avtomobile drugih znamk v naši nekdanji državi težko dobiti, zato so torej prevladovali fički. A tudi do teh ni bilo lahko priti. Avto je bilo treba najprej vplačati, potem pa je sledilo čakanje nanj, ki je trajalo mesece in mesece.

»Ko je kupec končno prišel po avto, ni imel kaj izbirati. Če ne bi vzel, kar so mu ponudili, bi mu bili tisti, ki so bili na čakalni listi za njim, še hvaležni, ker bi prej prišli do železnega konjička. In ko je voznik končno dobil avto, je bil praznik. Avto pa so obvezno zalili v gostilni,« se je spominjal Škabar časov, ko so se avtomobili prodajali sami in ni bilo potrebna nikakršna reklama. In to kljub temu da je bilo treba mnoge fičke, ko so jih kupci že odpeljali domov, najprej dokončati.

Napak je bilo zelo veliko, garancijska doba pa le pol leta. Seveda mehanikom ni bilo vseeno, ker so stranke vozile k njim nove avtomobile, na katerih je bilo treba še marsikaj popraviti, da so bili primerni za varno vožnjo. »A v Kragujevcu so nam rekli, kaj se razburjamo, če je toliko napak. Vi, mehaniki, imate delo, so nas tolažili, mi pa vam plačamo. Predvsem pa je bila katastrofalna pločevina, kar je razumljivo, saj je, preden je šla v proizvodnjo, ležala zunaj, izpostavljena vsem vremenskim nevšečnostim,« se spominja Škabar, ki pa je eden od tistih, čigar prvi avto ni bil fičko, ampak opel.

Razumljivo je, da so imeli nekdaj mehaniki zelo veliko dela. V metliški servis so prihajale stranke z vseh koncev, največ pa jih je bilo iz Hrvaške, celo iz Zagreba in Reke, od koder so se ljudje pripeljali že dan prej, prespali v metliškem hotelu in naslednje jutro že čakali pred servisom, preden je sploh odprl vrata. A če danes mehaniki avto, ki se pokvari, priključijo na računalnik, je bila nekdaj nepogrešljiva posoda z orodjem, ki ga je Škabar prinesel tudi s seboj na prireditev.

Za tiste, ki ne vedo, kakšen je bil fičko, pa je Sandi Mušič iz Podzemlja pripeljal pred gostišče svoj kar 36 let star, a odlično ohranjen avtomobil. In za tiste, ki ne vedo, in one, ki se še spominjajo, kaj so nekdaj vzeli za pod zob, ko so se odpravili na izlet s fičkom, so v gostišču Veselič pripravili velike sendviče in pijačo pingo.

Članek je bil objavljen v 2. številki Dolenjskega lista, 15. januarja 2015

M. Bezek-Jakše