DL: Sramota Novega mesta in Slovenije – II

18.4.2015 | 17:00

Foto: arhiv

Prebral sem dober in zanimiv članek g. Borisa Pavlina iz Škocjana v DL, z dne 11. 12. 2014, v rubriki Rezervirano za vas. Na pronicljiv in realen način poudarja pomanjkljivosti Internega oddelka SB Novo mesto. Nisem prvi poklicani, da bi se moral »po službeni dolžnosti« javiti kot komentator in zagovornik, vendar vseeno menim, da mi ta pravica pripada kot zdravniku internistu omenjene ustanove, s štiriindvajsetletno delovno prakso in sedemnajstletnim specialističnim statusom na področju splošne interne medicine in gastroenterologije ter petnajstletnim dežurstvom v intenzivni enoti Internega oddelka.

Napisal bom nekaj dejstev, ki ne bodo pomenila le »sramote Novega mesta in Slovenije«, ampak bodo pokazala tudi, kako globoka je nemoč običajnega strokovnega delavca v omenjeni ustanovi, pa tu ni govora le o zdravniškem cehu.

Prvič. Delo na internem oddelku je postalo neznosno. Tudi z gradnjo novega bloka Urgentne medicine SB NM se tu ne bo spremenilo prav nič! Zadošča omeniti samo segment rednih dežurstev – dežurni zdravnik je odgovoren za bolnike v prvem nadstropju stare stavbe Internega oddelka (okoli 32 bolnikov), infekcijskega, pljučnega in dermatološkega odseka v prenovljeni stavbi Pljučnega oddelka (okoli 36 bolnikov) in diabetološkega oziroma ledvičnega odseka, lociranega v stavbi Kirurškega oddelka (okoli 24 bolnikov), torej skupno za 92 bolnikov (stanje, zabeleženo 13.12.2014)! Pri tem odsek dialize ni vštet!

Od dežurne sobe v »konventu« Internega oddelka do odsekov na kirurgiji je preverjeno (!) cca. 400 metrov po podzemnem hodniku, ker drugega dostopa zaradi obnove urgence trenutno ni! Si navaden smrtnik lahko predstavlja, da za ukrepanje pri enem samem bolniku prehodi dežurni zdravnik 800 metrov? In v enem dežurstvu je nujnih klicev lahko 10 do 15! Kaj to pomeni? Samo prehojenih 8 do 12 kilometrov v 16 urah (!), po redno opravljenem osemurnem napornem in odgovornem delu, pa ni pomembno ali podnevi, zvečer ali ob 2. ali 4. uri ponoči! In še bolj radikalno: kaj, če pride do nujnega oživljanja? Tega si nihče ne upa niti pomisliti, čeprav se zgodba lahko konča tudi na sodišču, češ, zdravnik ni prišel pravočasno ... Kdo od nas je »supermen«? Ni več redkost ogledova je oteklih sklepov na nogah po nočnih maratonskih podvigih, večina izkušenih zdravnikov je namreč že srečala Abrahama.

Drugič. Tako zasnovano delo in nesprejemljiva, da ne rečem popolnoma absurdna »razparceliranost« Internega oddelka, zaradi nemogočih delovnih pogojev in psihofizično »pregorelega« kadra odganja uveljavljene in dobre internistične specialiste, po na načelu »Reši se, kdor se more!« v druge sredine, največ v v Ljubljano, deloma celo Brežice, pa v privatno prakso.

Na Internem oddelku je ali bo v kratkem odšlo vsaj pet izkušenih specialistov ... Grozi popoln razpad sistema, brez pretiravanja! Če se ne bo ukrepalo nemudoma, bo prepozno!

Tretjič. Tudi jaz kot zdravnik se podobno kot g. Pavlin sprašujem, kam gredo milijoni evrov, predvsem pa enostavna zdrava kmečka pamet v strategiji planiranja dolenjskega zdravstva!

Da na koncu še parafraziram g. Pavlina: »Kličem vsem mogočnežem, ki nam vladajo, da se nad zadevo nekoliko zamislijo in ustrezno ukrepajo, obenem pa pozivam vse občinske (in državne!) veljake, da se kdaj pa kdaj oglasijo tudi v tem realnem svetu malih in bolnih ljudi ter edinih, ki poznajo njihov problem – neposrednih zdravstvenih strokovnjakov in sodelavcev, ki samo še z etičnim pogonom preprečujejo popoln kolaps dolenjskega zdravstva in posledičnega obstoja tukajšnjega življa!«

Članek je bil objavljen v 51. številki Dolenjskega lista, 18. decembra 2014

Branko Gregorič, dr. med.,
spec. internist