DL:  Oblačenje v šoli - Prej stroga pravila, danes modna revija

15.4.2015 | 13:10

Marjetka Balkovec Debevec

Balkovec Debevčeva pri podpisovanju svoje nove knjige Obleka v šoli. (Foto: M. B.-J.)

Da je šola odsev časa, torej družbenih, kulturnih, političnih in gospodarskih dogajanj, ni potrebno posebej poudarjati. Odsev časa pa se zrcali tudi na oblekah učiteljev in učencev. Ker pa so še posebej v zadnjem desetletju javnost, raziskovalci in novinarji v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani velikokrat povpraševali o šolski oblačilni modi in oblačenju v šolstvu, se je kustosinja Marjetka Balkovec Debevec lotila proučevanja tega področja.

V Slovenskem šolskem muzeju so o tej temi pripravili že nekaj razstav, a poglobljeno se je doslej ni lotil še nihče. Delo Balkovec Debevčeve je torej pionirsko, povezala pa ga je v zanimivo knjigo z naslovom Obleka v šoli, ki jo lahko prime v roke tako laik kot strokovnjak. V njej je podala pregled oblačilnega videza učiteljev in učencev na Slovenskem skozi čas, ob ta veselem dnevu kulture pa jo je predstavila v Metliki.

Marjetka Balkovec Debevec, sicer Črnomaljka in najbolj prepoznavna kustosinja v Slovenskem šolskem muzeju, je hitro spoznala, kako dobro je bilo, da se je lotila te teme. V prejšnjem šolskem letu so namreč v parlamentu sprožili vprašanje o uvedbi uniform v šole. V anketi je bilo 56 odst. ljudi proti, a če bi bilo razmerje drugačno, bi sedaj že potekale razprave o videzu uniform. Sicer pa klasičnih uniform, kot jih poznajo v nekaterih drugih državah, pri nas ni bilo nikoli. Leta 1906 je bila zgolj ideja o šolskih haljah za učitelje in učence, uniforme so imeli v nekaterih šolah, kot so na primer gospodinjska, medicinska, neke vrste uniforma pa bi bila lahko tudi pionirska oblačila, pa maturantske obleke.

O oblačilih v šoli je ohranjenih malo pisnih virov, zato so toliko bolj pomembne fotografije, spominski zapisi in ustna pričevanja. Čeprav se nam zdi morda dandanes to čudno, pa se je nekdaj družbeni položaj učiteljev kazal tudi v njihovem oblačenju. Še posebej so izstopale ženske, ki so lahko učile šele od leta 1870. Njihova oblačila so bila najbolj moderna in iz najbolj kakovostnih materialov, a so morala biti tudi dostojanstvena, torej črna, segajoča do tal in so pokrivala vso kožo. A počasi so začele krila skrajševati in si omislile dekolteje, zato je bila leta 1925 izdana celo odločba o oblačenju učiteljic.

Pravila so bila tudi za oblačila učencev, ki so morala biti predvsem cela in čista. Leta 1861 so zapisali, da »lepa duša pri bogu veliko več velja kot lepa obleka«. Tako kot danes so tudi nekdaj posebno pozornost namenjali oblačilom na prvi šolski dan. Kako velik izdatek so za marsikatero družino pomenila oblačila, pove tudi poziv iz 19. stol., naj ljudje pomagajo »oblačiti revne šolarčke, ki še toliko obleke nimajo, da bi v šolo mogli«. Sicer pa je pred drugo svetovno vojno predvsem na podeželju veljalo, da so fantje dobili prve dolge hlače ob vstopu v šolo, prej pa so, tako kot deklice, nosili le srajčke. Od zgodnje pomladi do pozne jeseni so nekdaj hodili v šolo bosonogi, kar ni bil le znak revščine, ampak tudi dokaz, da so otroci zdravi.

Zanimiva je anketa o obleki učencev pred drugo svetovno vojno. Med nujno potrebno vrhnjo obleko so takrat šteli hlače, suknjič, pulover in plašč pri dečkih ter obleko, plašč in pulover pri deklicah. Izračunali so, da »človek pri navadnem življenju zamaže nogavice v enem, srajco v štirih, spodnje hlače pa v osmih dneh«. Sicer pa je anketa pokazala, da več kot tretjina vaških dečkov sploh ni imela spodnjih hlač. V tistih časih so morali marsikje že najmlajši otroci trdo delati za obleko, ki je potem rasla z njimi, dokler jim ni bila povsem premajhna.

Med drugo svetovno vojno in še precej let po njej je primanjkovalo oblačil, kar je vplivalo na skromnost pri oblekah učencev. Še sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja so veljala stroga pravila o primernosti oblačenja in ličenja v šoli, niso pa bili zaželeni niti dolgolasi fantje. A če se danes ozremo na učitelje in učence, so kot modna revija v malem.

Članek je bil objavljen v 50. številki Dolenjskega lista, 11. decembra 2014

M. Bezek-Jakše