Vaš komentar: Kave in praška res ni bilo, so pa bile - službe

9.4.2015 | 14:15

Vozili smo se s fičaki ...

... kadar smo se smeli. Tudi bencina je namreč primanjkovalo in oblast je uvedla vožnje par-nepar.

Smo pa zato drug drugemu pomagali in se znali tudi skupaj veseliti ... (vse foto: arhiv DL in LO)

So zelo redki primeri, ko se oglasim na kak komentar, še posebno pa ne želim dajati žaljivih in nesramnih komentarjev, ki včasih presegajo vse meje dobrega okusa. Pa vendar se tokrat oglašam na komentar, ki ga je ''Ana'' dala na članek Knjiga Remza Stenderoviča, ki poziva k novemu uporu.

Z nekaterimi njenimi besedami se sicer strinjam, ko pravi, kako je živela kot otrok, tudi jaz sem živela tako, tudi kar se tiče otrok glede morja, če ga pri sedmih letih še niso videli, je res velik nesmisel jamrati zaradi tega. Tudi jaz ga nisem videla, dokler si ga nisem zaslužila - sama.

Strinjam se z njo glede pomanjkanja kave, praška, vožnje na par ne par, ... kar smo doživljali v nekdanji skupni državi, ampak zaradi take svinjarije, kakor se počne zdaj v Sloveniji, pa gre marsikomu na bruhanje, pa če si še tak optimist. Samo od optimizma se pač ne da plačati položnic ...

Ga. Ana mora vedeti, da ko sva midve jedli namazan kruh z mastjo (ali pa ga sploh nisva jedli) - predvidevam, da sva približno enakih let - je bil čas po vojni.

Skupaj smo delali in se tudi veselili

Slovenija se je še razvijala in s pomočjo delavcev (veliko sobot in praznikov smo delali solidarnostno), kmetov in pridnih rok prebivalcev Slovenije se je le ta razvila v prekrasno, urejeno našo lepo domovino, ki bi morala po osamosvojitvi (za mene to sploh ni) napredovati in vsi bi morali živeti bolje kakor nekoč. Delali smo hiše, stanovanja, celo vikende s pomočjo prijateljev, sosedov. Ob nedeljah in praznikih smo imeli betonsko veselico. Za likof smo spekli prašička, jančka ali samo čevapčiče ali pa pečenko v pečici, pa čeprav smo dobili meso izpod pulta, nihče nas ni zato kaznoval ali zašpecal. Zapela je harmonika in peli smo do zore, potem pa nadaljevali delo v službi. (Da ne bo pomote, delavec z normo ni imel časa kinkati za strojem!) To nam je bilo plačilo za narejeno delo. Nihče nam ni žugal z inšpekcijo, da delamo na črno in je treba plačati davek!

Res smo hodili v Avstrijo po 'fasengo', a imeli smo denar, da smo lahko šli in imeli smo izlet ter prijetno vzdušje na kakem avtobusu. Res smo imeli par in ne par v voznem parku in res smo bili zaradi tega jezni, a smo bili vsi enaki med enakimi.

Imeli pa smo: vsi službe, zdaj pa očitno mnogim v Sloveniji paše, da smo hlapci. Delavci smo bili spoštovani in plačani, če smo bili bolni, smo imeli zdravnika in dobra zdravila na socialno, iz bolnišnic nas niso odpustili, dokler se nismo pozdravili (če je bila bolezen ozdravljiva), nismo imeli policijske države, da bi se bali vsakega neznanca ali celo soseda, da nas bo anonimno zatožil in bo prišla potem samo položnica za plačilo, ne da bi vedeli, zakaj in čemu. Brez podpisa se ni obravnavala nobena ovadba. Nismo potrebovali dobrodelnih prireditev, ker smo vsi zaslužili za dobro preživetje sebe in svoje družine, in ni bilo toliko Hotelov mama, kakor danes, ker smo si lahko v mladosti ustvarili svoja gnezda, saj smo delali in bili plačani.

Beračenje je bilo kaznivo in prepovedano. In nihče ni ostal na cesti zaradi deložacije.

Ana pravi, da smo hodili v Avstrijo; danes pa svoje sorodnike vozimo na Hrvaško v domove starejših občanov, saj so v Sloveniji svinjsko dragi, pa tudi kake posebne ugodnosti ne vidim v njih, ker so delavci po domovih za starejše občane, kakor tudi zdravniki in medicinske sestre. zelo omejeni s časom in bodo slej ko prej pregoreli. Namesto, da bi zaposlovali mlajši kader, jih rajši odpustijo, starejši pa garajo za pet drugih, ki bi že sami potrebovali pomoč. Tudi to je v redu, nee, draga Ana in vsi njej podobni?

Pa, če še ne veste, zdaj hodimo pa v Bosno po 'fasengo', belo tehniko, fasadno barvo itd … pa še povrnjen davek dobimo. Ampak tudi to samo nekateri, saj si vsak ne more privoščiti poti v Bosno kakor nekoč v Avstrijo!

Včasih je bil RK samo za krvodajalce

Aja. Nekoč smo imeli delavske menze in to zelo dobre, kjer smo se delavci pošteno najedli, in, da ne pozabim, vsako podjetje je imelo za svoje delavce počitniško hišico, da smo vsi lahko hodili na dopust. Danes PA KAJ? Menze za reveže, ljudje hodijo na Karitas in Rdeči križ. Nekoč je bil RK samo za krvodajalce.

Ja, ni me sram povedati, da imam hudo nostalgijo po naši stari domovini, pa nisem bila nikoli v partiji in tudi pobožna nisem, in bila sem navadna delavka, imela sem službo, stanovanje, fičota, pa jugota tudi, bila na bolniški, kadar sem bila bolna, bila sem srečna in zadovoljna. Danes bolni ljudje delajo in zato mnogo mladih staršev umre, ker si ne upajo do zdravnika, če pa že gredo, dobijo zdravila, ki ne škodijo in tudi koristijo ne kaj dosti, glavno, da so poceni in ostane več evrčkov za tiste, ki vedo, kako se tej stvari streže. In ''nikomu ništa''!

Vedno hlapci ...

Ja, tudi za jezik nisem čisto prepričana, če je res tako svet, bojim se, da bodo gospodje v Bruslju zapovedali, da moramo govoriti vsi isti jezik in to prav gotovo ne bo slovenski. Saj itak delamo vse po navodilu Bruslja. Res pa je tudi to, da smo bili Slovenci vedno hlapci in podložni vsakemu. Ko sem bila mlada, smo se šalili: V Beogradu sprejmejo zakon, v Zagrebu ga preberejo, v Sloveniji ga strogo izvajamo. Tako je bilo, zdaj pa je še slabše, ker so naši vrli politiki prekrojili zakone tudi tako, da še bolj lezejo v rit gospodom v Bruslju, pa če se tudi med seboj pokoljemo. Kdor bo imel denar in oblast, kdor bo močan in agresiven, bo živel lepo v naši zafurani domovini, ostali pa bomo pristali na cesti, v najboljšem primeru v arestu, saj imamo zelo policijsko državo, ki samo čaka na napake ubogih državljanov.

Želim vam še naprej veliko optimizma in prijetnih občutkov v naši lepi razprodani domovini!

Nadobudna Nada