DL: Ves les iz lokalnega okolja

28.3.2015 | 11:30

Amles sta ustanovila Tone in Dragica Mihelič, od maja letos pa je lastnik podjetja njun sin Boštjan, ki je že več let direktor in vodi podjetje z ženo Doris. (Foto: M. L.-S.)

»Lesarska dejavnost potrebuje ogromno prostora, pokritih površin. Sedaj smo že spet premajhni,« pravi Boštjan Mihelič, direktor in od maja letos tudi lastnik podjetja Amles o stalni rasti njihovega družinskega podjetja. V tem trenutku velike upe vlaga v oblikovanje gozdno lesne verige na Kočevskem, pri čemer vidi v konzorciju za ustanovitev Lesnega centa Kočevje za Amles možnost dodajanja vrednosti lesu.

Amles deluje kot d.o.o. od leta 1991, začetki podjetja pa segajo že v leto 1978, ko je Boštjanov oče Anton začel na svojem domu v Črnem Potoku pri Kočevju s popoldansko obrtjo. Sprva edina dejavnost podjetja je bila razžagovanje hlodovine, s čimer nadaljujejo še danes, postopoma pa so dejavnost družinskega podjetja, v katerem so delali tudi Boštjan, mama in brat, danes pa imajo 11 zaposlenih, od katerih jih je 9 v proizvodnji, podjetje pa vodita Boštjan in žena Doris, razširili tudi na sušenje lesa in predelavo polizdelkov za potrebe pohištvene industrije.

Stroj, s katerim sedaj razžagujejo hlodovino, je že četrti, nabavili pa so ga leta 2007 z lastnimi sredstvi, tako kot so sicer izpeljali tudi vse ostale investicije. »Čeprav je panoga v nezavidljivem položaju, v širjenje in razvoj letno vlagamo 10 do 15 odst. prometa,« pravi Boštjan. Njihova zadnja investicija, s katero so začeli v drugi polovici letošnjega leta, je bila dograditev obstoječega objekta, da bodo lahko linijo na žagi dogradili z večustno krožno žago, ki jo bodo nabavili prihodnje leto. »Nadaljnji korak bodo morali biti novi prostori,« pravi o nujnosti širitve na sedanji lokaciji na Trati v Kočevju, kjer delujejo od leta 2000. Že sedaj jim primanjkujejo zmogljivosti za sušenje lesa, slej ko prej pa bo premajhna tudi decimirnica. Zato si želijo, da bi lahko najeli sušilne zmogljivosti in skladišča Nolika v stečaju, saj je ta v njihovi neposredni bližini. To bi jim omogočilo, da bi dejavnost razširili z novimi fazami izdelave oziroma obdelave lesa pred končnim izdelkom.

»Ker smo majhni in fleksibilni, je naša prednost, da imamo kratke dobavne roke. Od naročila do dobave je rok 10 dni,« pravi o sedanji proizvodnji, katere specifika je, da delajo karkoli rabi pohištvena industrija, skoraj vse po naročilu in samo del v standardnih dimenzijah. Polizdelke prodajo večino v Italijo, kar 90 odstotkov, ostale produkte pa doma, s tem, da gredo ti predelani v končne izdelke na svetovni trg. Takšni so denimo različni suhorobarski izdelki, del proizvodnje žaganega lesa pa že 15 let predelujejo pri podjetju Profiles iz Razdrtega, ki je eden večjih svetovnih proizvajalcev veznih elementov za pohištveno industrijo. Letno jim dobavijo 4-5 tisoč m3 žaganega lesa.

Sicer pa letno prežagajo okoli 8 tisoč m3 lesa, predvsem listavcev, med katerimi prevladuje bukovina, do tisoč m3 pa tudi iglavcev, in sicer za talne in stenske obloge, ki jih uporabljajo v gradbeništvu in predstavljajo manjši del njihove proizvodnje.

Članek je bil objavljen v 53. številki Dolenjskega lista, 31. decembra 2014

M. Leskovšek-Svete