DL: Izzivi slovenske lesne industrije - Dežela lesa, les pa iz Avstrije

6.3.2015 | 14:50

O izzivih, pred katerimi je slovenska lesna industrija, so razpravljali na pravokotni mizi, ki so jo gostili v Šentrupertu, kjer se še kako zavedajo pomena tega naravnega bogastva. 

O izzivih, pred katerimi je slovenska lesna industrija, so razpravljali na pravokotni mizi, ki so jo gostili v Šentrupertu, kjer se še kako zavedajo pomena tega naravnega bogastva. 

Slovenija je dežela gozdov, saj ti prekrivajo kar 60 odst. njene površine. A dejstvo je, da priložnosti, ki jih nudi to naravno bogastvo, pri nas ne izkoristimo dovolj. V Sloveniji imamo 20 odstotkov javnih državnih gozdov, ostalo je v zasebni lasti, tako je pri nas v eč kot 400.000 lastnikov gozdov. Lesna zaloga v slovenskih gozdovih je 300 kubičnih metrov na hektar, kar je največ v Evropi, v enem letu zraste več kot 7 kubičnih metrov gozda na hektar. Posekamo ga tri kubične metre, a lahko bi ga celo štiri, je o pomenu gozda na pravokotni mizi, ki jo je pretekli teden v Šentrupertu pripravilo Društvo arhitektov Dolenjske in Bele krajine, povedal Jože Prah iz Zavoda za gozdove.

IMAMO 71 DREVESNIH VRST

»Imamo tudi 71 drevesnih vrst, ki omogočajo, da iz lesa izdelujemo najrazličnejše izdelke. Ne moremo proizvajati na količino, lahko pa proizvajamo na kakovost, kar bomo dosegli le tako, da bomo v gozdove tudi vlagali,« je poudaril Prah. Kako posekati razpoložljivi les, ki ga danes ne mor emo, in kako opraviti nego v gozdu – v zasebnem sektorju je danes opravijo komaj 23 odstotkov –, so zato izzivi, s katerimi se bo treba soočiti, je menil. Prah je ob tem še poudaril, da je treba upoštevati tudi podnebne spremembe, saj se bo struktura slovenskih gozdov spremenila, zato mora o tem že danes razmišljati lesna industrija.

Prav v Šentrupertu, kjer so gostili nedavno razpravo, se še kako zavedajo lesnega bogastva, saj so pred leti tam zgradili prvi povsem leseni vrtec v Sloveniji, svojo prepoznavnost so utrdili s projektom Dežele kozolcev, zgradili so tudi kotlovnice na lesno biomaso, ki ogreva zapore na Dobu. Občina svojo vizijo nadaljuje z vzpostavitvijo lesno-predelovalnega centra na območju nekdanje vojašnice na Puščavi, priprave na gradnjo so že začeli. Gre za projekt, ki vključuje izkoriščanje tako tukajšnjega lesa kot tudi njegovega odpada, je povedal župan občine Šentrupert Rupert Gole. Drugi korak bo vzpostavitev t. i. lesnega inštituta, ki bo inkubator novih idej na področju lesarstva, oblikovanja in arhitektur ter bo združeval tiste, ki želijo razvijati nove produkte in tehnologije. »Želim si, da zgodbo razvijemo tako, da bomo dejansko Slovenci s svojim znanjem predelovali svoj les in imeli tudi nekaj od tega,« je še povedal Gole.

NA DELU SO LOBIJI

»Prepričani smo, da bi lahko do leta 2020 zgradili 10 do 20 tovrstnih centrov. Vemo, da temu lobiji zelo dobro in načrtno nasprotujejo, kar je logično. Treba je namreč vedeti, da je za avstrijsko mejo približno 30.000 delovnih mest iz našega lesa,« je ob tem izpostavil Prah. »Če bomo znali dobro stopiti skupaj, bomo te lobije premagali, kajti les pa le raste pri nas,« je bil še odločen.

V lesni industriji se soočajo tudi z nekaterimi drugimi izzivi. »Vseh so polna usta o lesu. Ko pa se je treba odločiti med lesom, plastiko, steklom in kovino, se za les odloči le malo ljudi,« je povedala Vilma Bajt iz Mizarstva Bajt. Obdelava lesa namreč zahteva veliko dela, lesna industrija pa velike prostore ter veliko in drago opremo, zato leseni izdelki ne morejo biti poceni. »Tudi zato je propadla skoraj vsa slovenska lesna industrija, saj so les in n jegovi izdelki popolnoma razvrednoteni,« je poudarila.

LES VOZIJO IZ AVSTRIJE

V Mizarstvu Bajt sicer izdelujejo predvsem masivno pohištvo za zahtevnega avstrijskega kupca, les, ki ga potrebujejo, zato prav tako vozijo iz Avstrije. »Pri nas nismo sposobni pripraviti materiala do te faze,« je še menila Bajtova.

Kako z novim lesenim produktom vstopiti na trg, pa je izziv, s katerim se soočajo oblikovalci, je dejal Rok Avsec iz oblikovalske skupine Ropot. Ob tem je med drugim še poudaril, da je oblikovalec tisti, ki daje izdelku nekaj več, česar se v slovenskem prostoru pogosto ne zavedamo. Tina Semolič iz omenjene skupine Ropot je kot rešitev za lažjo pot izdelkov do končnih kupcev predlagala vzpostavitev skupne organizacije, ki bi pomagala oblikovalcem, da bi se lahko ustrezno predstavili in se prebili na trg. »Če bi želeli, da se naše izdelke izdeluje industrijsko, je problem investicija. Treba je namreč dobiti večja naročila, ki jih na začetku sami ne moremo financirati,« je povedala. Tudi udeležba na tujih sejmih, ki bi omogočila dobro promocijo slovenskih lesnih izdelkov, zahteva veliko stroškov, s s kupnim sodelovanjem pa bi bilo bistveno lažje.

»Opažamo, da so pri nas zelo močni kovinarji, močna je tudi elektronika, a mi nimamo ne kovine ne elektronike. Imamo pa les in oblikovalce, vendar smo prav tukaj najbolj šibki. Naša podjetja komaj dihajo, vsaj taka je naša izkušnja,« je svoja opazovanja sklenil Domen Gregorčič iz skupine mladih oblikovalcev Aklih. »Želim si, da bi tudi domovi v Sloveniji postali odsev našega bogastva,« pa je vizijo razvoja slovenske lesne proizvodnje povzela Nadja Pfeifer iz Studia Drevo.

Članek je bil objavljen v 49. številki Dolenjskega lista, 4. decembra 2014

J. S.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava