Demokratičnost poslanstva esperanta

27.2.2015 | 08:20

Avtor prispevka na mednarodni esperantski konferenci »Alp-Adrio« (Alpe-Jadran), Izola, junij 2013

Kaj je esperanto, je skoraj odveč razlagati, saj je o tem jeziku, ki si vztrajno utira pot v popolno mednarodno uveljavitev že celih 128 let, mogoče prebrati v neštetih klasičnih in elektronskih virih. O tem sem se odločil pisati zato, ker sem sam globoko prepričan v plemenitost gibanja za esperanto. Namreč na svetu so tako in tako že prevelike razlike med »malimi« in »velikimi«. Na žalost tudi na področju jezikov in kulture. V množici jezikov in kultur (preko 2000) skoraj vsakodnevno čutimo »diskriminacijo manjših jezikov s strani velikih. Vsak človek ima pravico do uporabe maternega jezika in pravico do enakopravnega mednarodnega sporazumevanja« (Zgibanka Združenja za esperanto Slovenije – ZES, Ljubljana 2014, str. 1).

Sleherni narod uporablja svoj jezik kot svoje okno v svet, mednarodni jezik esperanto pa bi moral kot drugi jezik vsakega naroda pomeniti enakopravno pot v mednarodni prostor. Torej za vsak narod samo 2 jezika – nacionalni in esperanto kot mednarodni. Ljudje iste narodnosti naj bi se še naprej sporazumevali s svojim materinim jezikom, a za sporazumevanje med ljudmi različnih materinih jezikov naj bi služil nevtralni mednarodni jezik esperanto. Tako nobeden ne bi mogel tožiti, da mu je za mednarodno komunikacijo vsiljen neki nacionalni jezik, ki je last ali »velikega« ali pa »malega« naroda, pač pa bi za te namene, tako veliki kot mali narodi, uporabljali vsem enako dostopen esperanto. Zamislite, koliko nepotrebnih prevajanj bi tako odpadlo v raznih mednarodnih organih, srečanjih ipd..

»Obenem esperanto omogoča spoznavanje drugih narodov in kultur, sporazumevanje in toleranco med ljudmi različnih narodov, ras, veroizpovedi in svetovnih nazorov ter razvoja ekološke zavesti« (spletna stran Hrvaške esperantske mladine).

Na žalost, kljub mnogim mednarodnim dokumentom (npr. deklaracije v OZN, UNESCO, ipd.), kjer je ogromno »prelitega črnila« o človekovih pravicah, raznih enakopravnostih, tudi na jezikovnem področju, se »nadaljujeta jezikovna neenakopravnost in kolonializem« (prav tam, str. 1), kar posledično pogojuje tudi »nadvlado na vojaškem, političnem, ekonomskem, kulturnem in izobraževalnem področju« (prav tam str. 1).

Enakopravnost, demokratičnost in nevtralnost esperanta zagotavlja dejstvo, da ta jezik ni last nobenega naroda posebej, obenem pa je lahko kot univerzalno sredstvo za mednarodno sporazumevanje last vseh.

V tej smeri je potrebno esperanto uvesti kot izbirni predmet v šole vseh nivojev in kot eden od možnih delovnih jezikov vseh mednarodnih srečanj in inštitucij – športnih, strokovno-znanstvenih, kulturnih, zabavnih, političnih, ...V ta namen je nujno nadaljevati s posodabljanjem tako pripadajoče učne tehnologije – klasične in elektronske, kot tudi z visokokvalitetnim izobraževanjem in izpolnjevanjem učiteljev esperanta. Tako učna tehnologija, kot učitelji esperanta morajo nujno biti skladni s časom, v katerem živimo in skrajno prijazni vsem uporabnikom tega pouka.

Ob tem je potrebno poudariti, da je na svetu ogromno esperantske literature, filmov, skladb, ... Deluje kar nekaj radijskih postaj s programi v esperantu, med katerimi je zelo razširjena »Verda Stacio« (Zelena postaja), ustanovljena pa je tudi esperantska TV v Sydneyu, v Avstraliji.

Vsako leto različne esperantske organizacije prirejajo številna mednarodna srečanja, konference, študijske krožke, poletne šole, najrazličnejše tabore, učne delavnice, ipd..

Mnogi, ki se z ukvarjamo z esperantom, komuniciramo med seboj in to predvsem po spletu in zadnje čase tudi po skype-u. Lep je občutek, ko lahko z istim jezikom komuniciraš z mnogimi esperantisti po celem svetu, si pri tem izmenjuješ različne koristne informacije, predvsem pa utrjuješ znanje jezika. Med esperantisti se tako spletajo številne prijateljske vezi. V znak spoštovanja in enakopravnosti sogovorcev bi morali za mednarodno sporazumevanje zavestno uporabljati mednarodni jezik esperanto in to v čim večjem številu, ker bi tako širili »kritično maso« govorcev esperanta, s tem pa prispevali k njegovemu mednarodnemu uveljavljanju.

V kolikor bi sam lahko odločal, bi za mednarodno-sporazumevalne potrebe učencev, dijakov in študentov namesto močno prevladujočih angleščine, nemščine in francoščine, v šole kot obvezno uvedel samo učenje in študij esperanta, učenje ostalih jezikov pa bi ostalo v domeni prostovoljnega odločanja posameznikov.

Ko bo prišlo do tako visokega nivoja mednarodne uveljavitve in sistemske ureditve vprašanja uporabe in razširjenosti esperanta, potem ne bo več problem pridobiti ljudi za razne oblike tečajev, študijskih krožkov in individualnega izobraževanja, kot je to, na žalost, prisotno v mnogih okoljih. Pa tudi marsikje prepogosto izražen omalovažujoči odnos do gibanja za esperanto se bo moral umakniti plemenitim prizadevanjem na področju jezikovne demokracije.

Na koncu vabim vse, ki vas učenje esperanta zanima, da se mi lahko pridružite pri brezplačnem učenju osnov tega jezika, s pomočjo sodobne klasične in elektronske učne tehnologije. Pišete mi la lahko na e-naslov: antonmhl@gmail.com.

Različne informacije in naloge s področja esperanta objavljam tudi na moji spletni strani in na mojem FB-profilu.

Tekst: A. M.
Foto: O. K.