DL: Jana Dular, prostovoljka v Afriki - Ko pomaga drugim, bogati tudi sebe

31.1.2015 | 15:40

Jana Dular (Foto: M. Ž.)

Izobraževalni center v vasi Mazembe v Malaviju (Foto: osebni arhiv Jane Dular)

Te dni se Jana Dular, 28-letna pravnica iz Jurke vasi, odpravlja nazaj v Afriko, kjer živi že zadnja štiri leta. Težko jo že pričakujejo v Malaviju — v vasi Mazembe ob velikem sladkovodnem malavijskem jezeru. Tam je postavila izobraževalni center za otroke s posebnimi potrebami in učnimi težavami, v katerem učencem daje znanje, ki jim bo lahko omogočilo boljše življenje.

»Če želite afriškemu otroku pomagati, mu dajte dobro izobrazbo, dober začetek,« je izpostavila Jana in dodala, da je v Afriki kakovostna izobrazba, ki jo dobijo le v privatnih šolah, privilegij bogatih. V javnih brezplačnih šolah pa je zgodba drugačna; v njih ena učiteljica sama poučuje do 150 otrok naenkrat, mnogi med njimi nimajo zvezkov ne jutranjih malic ali kosila. »Izobrazba, ki jo dobijo v javnih brezplačnih šolah, je v primerjavi s plačljivimi privatnimi šolami šibka. Veliko otrok ima posebne potrebe oziroma učne težave, več kot 60 odstotkov jih ne izdela razreda, a se z njimi nihče ne ukvarja. Program društva Ela pa pomaga ravno tem otrokom,« je srčno razlagala. Zasebne šole lahko stanejo do 300 evrov na leto, povprečna placa pa je okoli 30 evrov na mesec, zato si večina staršev takšnega šolanja otrok ne more privoščiti.

In Jana pomaga, veliki uspehi pa so tu. Že v prvem letu delovanja v Malaviju je s kolegico Bernardo Nemec ustanovila humanitarno organizacijo ELA (v Sloveniji imenovano Društvo ELA, www.drustvoela. org). Društvo je z donacijo Ekologov brez meja zgradilo 140 kv. metrov velik izobraževalni center sredi malavijske vasi Mazembe. Tam vsako dopoldne izvajajo 3-urni program za pomoč prvošolčkom s posebnimi potrebami. Vsako popoldne pa center na široko odpira svoja vrata z različnimi izobraževalnimi delavnicami (poučevanje angleščine, matematike, pisanje, branje, športne in likovne delavnice) za okoli 200 otrok vseh starosti.

ZA GLAVO IN TUDI ŽELODEC

A otrokom Elina ekipa prostovoljcev, zaposlenih učiteljev z Jano na čelu, ne pomaga le pri izobraževanju, temveč jih tudi nahranijo. Vse leto vsak dan opoldne vsi otroci s posebnimi potrebami jedo v centru obilno kosilo. Kar 2 leti pa je društvo Ela vsako jutro omogočalo zajtrk kar 350 šolarjem javne brezplačne šole. »Enomesečni zajtrk za enega otroka stane le en evro, tako da vsak evro najde svoje mesto,« je razložila.

Na afriški kontinent je prvič stopila oktobra 2008 še kot študentka prava na ljubljanski fakulteti. Tam je želela pod drobnogled vzeti mednarodne posvojitve ter že po parih dneh vedela, da mora v Afriki tudi ostati in s kakovostnimi projekti pomagati otrokom do boljše izobrazbe. Po enem letu življenja na črni celini se je vrnila v Slovenijo in diplomirala, nato pa se kot prostovoljka odpravila nazaj na kontinent barv, sonca, pozitive, glasbe, veselja, hrupa, smejočih se ljudi, neskončnega pogajanja, izzivov, medsebojne pomoči ...

NAZAJ V AFRIKO!

Tako je med drugim v tanzanijski savani pomagala pri gradnji osnovne šole za masajske otroke, v Ugandi je vodila projekt pomoči pigmejski skupnosti (okoli 1000 ljudem), ki je bila izgnana iz gozdov na polja zaradi zaščite goril, da so se privadili drugačnemu življenju, se naučili poljedelstva, zdaj pa je njen dom Malavi, ki je, kot pravi, čudovita dežela toplih ljudi in celo najvarnejša država v Afriki.

Vseskozi je močno povezana s Slovenijo, pa ne le zaradi čudovite ljubeče družine, temveč tudi zaradi vseh, ki ji pri njenem delu pomagajo. Vse donacije, s katerimi je vodila humanitarne projekte v treh državah, je dobila v Sloveniji, razen zadnje, ko je društvu Ela denar za otroško igrišče podarilo angleško podjetje Leo. V domovini so društvu na pomoč priskočili Ekologi brez meja, ki so zbrali 15.000 evrov za gradnjo izobraževalnega centra, Rotary klub Novo mesto je poklonil podporo pri gradnji osnovne šole za masajske otroke, Rotary klub Dolenjske Toplice pa je največji donator do zdaj. S projektom Matching Grant so Elinemu centru podarili 14 solarnih panelov, kar pomeni, da je to edina stavba v vasi z elektriko, kupili pa so jim tudi rabljen avto, s katerim Jana lahko prevaža bolne otroke v bolnišnico. Rotarijci so pomagali tudi pri gradnji sanitarij za Eline učence, pomagali pri nabavi učnih pripomočkov za delavnice in zares omogočili uspešno delovanje izobraževalnega centra, ki dnevno ponuja program za več kot 200 vaških otrok. Jana nekaj denarja za izvajanje projektov zbere tudi s predavanji po slovenskih osnovnih in srednjih šolah.

Slovenijo vsako leto obišče za kakšen mesec in pol. A srce jo vleče nazaj v Afriko, v njeno drugo domovino.

Članek je bil objavljen v 44. številki Dolenjskega lista, 30. oktobra 2014

M. Žnidaršič

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (6)

31.1.2015–1 + (0) – (1) Oceni Pavel

V Afriki je raj za komunjare, vsaka beseda jim je kruh, a tega nkjer, ker pšenice ne znajo sejati... O duša krščanska...

1.2.2015— + (1) – (1) Oceni odgovornost

Pavel, bistvo prispevka je v humanitarnosti, kar očitno nisi razumel ali pa si tako nestrpen, da tega ne želiš razumeti, kar je bolj verjetno. Če smo čisto natančni je Afrika bolj raj za kler, ki ima tam več kot odlične pogoje za zlorabe. Pavel očitno si eden tistih, ki nikoli nič ne prispeva za dobrodelne namene, razen v pušco, če smemo to šteti v dobrodelne namene?

1.2.2015+2 + (2) – (0) Oceni Drugačno mnenje

Kolikor je meni zanano, imajo Rotary klubi po svetu svoje lokalne distrikte. To pa zato, da vsak obvladuje svoje lokalno področje. Pohvalno je, da novomeški in topliški pomagajo ubogim otrokom. Mi je pa hkrati žal, da vidijo revščino prvenstveno tam nekje daleč. Ne morete primerjati stanja revnih otrok z istimi vatli. Zato premnogi ne vidijo resnične stiske čedalje več naših otrok. Ki sicer ne skačejo naokoli bosi, s svojim drugačnim pomanjkanjem in socialnimi stiskami pa trpijo podobno, kot njihovi vrstniki v Afriki. Nekdo mi je rekel, da so tudi naši Rotarijanci pred leti skrbeli za otroke v svojem distriktu. Da pa se je pa to spremenilo, ko se je v vrh kluba povzpela bližnja oseba humanitarne delavke. Pa je to potem postala njuna osebna zgodba. Ne vem če je res, niti me ne briga, saj nisem član kluba. Pravim samo, da če bi bil jaz v lokalnem distriktu, bi pač skrbel prvenstveno za pomoči potrebne na lokalnem nivoju, manjši dela pa za ostale po svetu. Ne pa obratno. Ko sem zadnjič omenil to znancu se je obregnil, naj pustim ljudem, da sami razpolagajo s svojim denarjem. Že že, ampak saj temu ni čisto tako. Saj sem v Qlandiji tudi jaz kupil njihovo oljčno vejico za 20€. Tisti dan nas je tam bilo še veliko takih. S čigavim denarjem torej razpolagajo? Jaz osebno sem res mislil, da gre zadeva predvsem v naš distrikt. Pa brez zamere, tudi taki smo, ki imamo drugačno mnenje.

1.2.2015— + (1) – (1) Oceni ana

Svet je postal majhna vas; prav je, da si delimo dobrine, da pomagamo tistim, ki so najbolj pomoči potrebni. Četudi govorimo, da pri nas vlada revščina, je neizpodbitno res, da spadamo med tisto četrtino Zemljanov, ki živimo najboljše. Tri četrtine prebivalcev našega planeta živi slabše kot mi!!! Absolutnega blagostanja za vse ljudi (kar upravičeno želimo!!!) žal ne moremo doseči! Je pa prav, da se trudimo. Zato ne metati polen pod noge tistim, ki pomagajo. Nekdo pomaga v Afriki, drug pa lahko v Sloveniji. Prični danes!

2.2.2015+1 + (1) – (0) Oceni Drugačno mnenje

"metati polena pod noge" pomeni nekoga onemogočati. Kdo tukaj koga onemogoča? Od kdaj pa se drugačna mnenja štejejo za sovražna? Se je morda Tito vrnil? Ampak tisto o veliki večini ljudi, ki živijo slabše od nas. Po katerih kriterijih? Naših? Od kje pa nam mandat, da sebe postavimo za vzor in druge primerjamo po njem? Je količina materialnih dobrin res edini kriterij za dostojno in srečno življenje? Je tisti striček v Kalahariju, ki poseduje samo pipo in kos blaga res manj srečen in dostojen od nas. Je res revež, ker nima pametnega telefona, predjedi in posladka? Kar me pa res moti, je napuh zahodne civilizacije, ki hoče vse popredalčkati po svojem zblojenem vzoru. Upam si trditi, da smo pred 30 leti živeli bistveno bolj srečno kot danes. Čeprav smo bili po vseh danes veljavnih kriterijih nekje na nivoju tistih, ki jih imate danes za reveže. Pa še vaš poziv "Prični danes!". Pravzaprav ves čas delam na tem. Konkretno v zadnjem mesecu sem dal 30€ lokalnim gasilcem in 100€ za "pomoč pri reševanju usode" mladega dekleta iz okolice, ki ji je, nič krivi usoda kruto obrnila hrbet. Le da to ni zanimalo medijev. Denar pa so zbirali znanci, dobri ljudje, ki za svojo dobroto ne iščejo medijske slave in medalj. In še naprej bom delal tako. Ker je med nami strahotno veliko ljudi z res velikimi težavami, le videti jih nočemo. Ali pa razumeti. Ali pa jim ne pomagamo, ker preprosto to ni "inn". Ker se je lepše pohvaliti z recimo nekim botrstvom v daljni deželi, kot pa pomagati sosedovemu Franceljnu, ki se prav tako duši v bedi. Saj si je menda sam kriv zanjo. Seveda si je. Kakor drugi. Le da drugih ne vidimo, pa je vse OK. In seveda - vsak naj pomaga kjer lahko in kakor more. Jaz pri tem samo pripominjam, da se raje kot da vedno sledimo popularnim vzorcem, sem pa tja obrnimo tudi okoli sebe. Pa prisluhnimo, ne da bi že vnaprej obsojali. Morda, morda bomo pa tudi mi nekdaj rabili pomoč, pa nas ne bo nihče iz okolice videl. Ker bodo preveč okupirani z "reševanjem sveta".

2.2.2015+2 + (2) – (0) Oceni ana

Drugačno mnenje, zelo se strinjam z vsem, kar si napisal. Vsaka čast. Tudi jaz pomagam v domačem kraju, včasih pa tudi darujem "za Afriko". Glavno, da znamo včasih deliti dobrine, ki jih imamo.

Preglej samo prijavljene komentatorje

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava Pozabljeno geslo Registracija Pogoji uporabe