DL: Anka Burger, misijonarka v Afriki

29.1.2015 | 14:45

DL: Anka Burger, misijonarka v Afriki

To jesen se, kot vsake tri leta, na obisku v Sloveniji mudi misijonarka Anka Burger, domačinka iz Novega mesta. Rada obišče svojo domovino in domače, a z veseljem se vrne tudi tja, kjer jo potrebujejo. Letos mineva 33 let, odkar je vstopila med sestre usmiljenke oz. v red Hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija, in ves ta čas v Afriki je v glavnem delala z bolniki. Misijonarsko delo jo osrečuje, in če bi se še enkrat odločala za poklic, bi izbrala enako.

Kaj vas je vodilo v redovniški poklic in prav v misijone? Ste domače presenetili s svojo odločitvijo, za katero se ne odloča ravno veliko ljudi?

»Izhajam iz verne kmečke družine v Šmihelu. Moji bližnji so odločitev za redovništvo lepo sprejeli. Želja, da bi šla v misijone, je pravzaprav ves čas tlela v meni. Verjetno sem tudi zato izbrala poklic medicinske sestre. Osem let sem delala na kirurgiji v novomeški bolnišnici. Ko sem nato vstopila v red, sem po dveh letih noviciata in priprav kot usmiljenka pet let delala na nevrološki kliniki v Ljubljani, leta 1983 pa sem odšla v misijonski center materne hiše v Parizu, kjer sem se leto dni pripravljala na misijone. Opravila sem tečaj za tropske bolezni ter se učila francoščino. Moje prvo misijonsko mesto je bilo v afriški državi Burundi, od koder sem po letu dni odšla v Ruando. Vmes sem se še vračala tudi v Burundi in delala tudi ponekod drugod, največ pa v Ruandi.»

RUANDA JE MALA SREDNJEAFRIŠKA DRŽAVA, VELIKA KOT SLOVENIJA, A Z 12 MILIJONI PREBIVALCI! JE PRECEJ HRIBOVITA DEŽELA, KI LEŽI POD EKVATORJEM, ZATO SO DNEVI DOLGI 12 UR IN ENAKO NOČI. PODNEBJE JE PRIJETNO, KER NI PREVELIKE VROČINE. GLAVNO MESTO RUANDE JE KIGALI, URADNI JEZIK PA FRANCOŠČINA.

Kako je sploh videti delo v nekem misijonu, kaj je bila vaša glavna naloga?

»Naša naloga na neki misijonski postaji, ki je pretežno v bolj odmaknjenih krajih od glavnega mesta, torej na podeželju, je predvsem pomoč ubogim na vseh področjih. Tu nas potrebujejo. V misijonu nas je pet ali šest sester različnih poklicev, največ delamo v zdravstvu — imamo zdravstvene centre na pode želju, saj tu bolnišnic in por odnišnic ni. Skrbimo za preventivo, poučujemo o prehrani otrok, vzgajamo in učimo, saj je še veliko nevednosti in neznanja tako na področju higiene kot drugje. V misijonu prek botrstva, ki deluje tudi iz Slovenije, pomagamo pri šolanju otrok, saj je tam šolnina draga, in mnogi inteligentni otroci zaradi revščine ostajajo doma. Pomagamo tudi pri gradnji hiš, ki so seveda zelo preproste in jih v glavnem naredijo sami. Opeko npr. izdelajo iz zemlje, jo posušijo na soncu in v mesecu dni hišica, ki ima po navadi dva prostora, stoji. Seveda smo sestre v misijonu tamkajšnjim ljudem vedno, 24 ur na dan, na r azpolago: za pogovor, nasvet itd.

Sama sem devet let delala v večji bolnici, in to različna dela, tudi kot upraviteljica v administraciji, odgovorna sem bila za lekarno, skratka poprijeti je treba za vsako delo. Sicer pa dan vedno začnemo zjutraj z molitvijo in ga tako tudi končamo.»

Misijon si mnogi predstavljamo kot neko versko središče, a očitno to ni. Kako misijonarji ob svojem drugem delu širite krščansko vero?

»Naše delo ni zgolj oznanjevanje, ampak je predvsem pričevanje. S svojim delom, osebnim zgledom in molitvijo najbolje pričujemo za Kristusa. Ruanda je pretežno katoliška država. Versko življenje je organizirano v župnijah, kjer so kateheti domačini. Vsi, tudi mladi, radi hodijo k maši, ki trajajo tudi po nekaj ur, in sodelujejo: molijo, pojejo, plešejo. To je res lepo videti, občutiti. Nas sestre bolj potrebujejo drugje, kot sem že rekla, v zdravstvu.«

Kako so vas sprejeli Afričani — ne glede na to, da ste jim prišli pomagat, ste zanje verjetno še vedno tujka. Ali kaj pomaga, če se naučiš njihovega jezika?

»Na neki način si zanje res vedno tujec, a mene so povsod lepo sprejeli. Če imaš rad ljudi, če se jim znaš približati, to pomaga vzpostaviti dober stik. Ko pa se naučiš še njihovega jezika, je sporazumevanje čisto drugačno, takrat te šele sprejmejo in tudi delo je lažje. Sama dobro govorim francoščino, ki je nekako uradni jezik (Ruanda je bila prej belgijska kolonija), malo tudi angleško, sicer pa sem se naučila njihovega jezika kiniruanda, ki je res kompliciran — s tečajem in veliko volje in ljubezni do teh ljudi, pa je šlo.»

CIVILIZACIJA ZDAJ TUDI V AFRIKI NAPREDUJE, A ŽAL NE ZA VSE. NA PODEŽELJU, KJER SO NAŠE POSTOJANKE, JE ŠE VEDNO VELIKO REVŠČINE IN BEDE.

S čim se ljudje ukvarjajo, kaj je njihova glavna hrana?

»Ruanda je tik pod ekvatorjem, podnebje je ugodno, ker ni prevelike vročine. Nekih naravnih bogastev nimajo, nekaj je razvitega turizma. Ljudje se v glavnem ukvarjajo s kmetijstvom in so odvisni od tega, kar pridelajo, vse pa je odvisno od vremenskih razmer. Osnovna hrana je fižol, ki ga imajo na jedilniku skoraj vsak dan, pa sladek krompir, grah, koruza, različne vrste banan, ki jih uporabljajo tudi za varjenje piva. Meso je redko, če že, govedina in kozje ter ovčje meso. Hrana je torej zdrava, preprosta.«

V misijonih delujete že več kot trideset let. Kako se je življenje v Afriki v teh letih spremenilo?

»Spremembe so velike. Ko sem prišla tja, je bilo živl jenje še veliko bolj preprosto, da se s koraj ne da primerjati z razmerami danes. V te dežele je prišlo s civilizacijo marsikaj — dobrega in slabega. Informatika je zelo pomembna, in kjer je elektrika, vsi želijo imeti mobilne telefone, pa če imajo za k aj drugega ali ne. Ljudje nasploh stremijo k napredku, da bi bilo življenje lažje — da bi imeli urejene ceste, da bi bili zdravstveni centri v bližini šol. Večji poudarek je na izobraževanju, srednja šola ni več dovolj, zahteva se univerzitetna izobrazba, a kakovost znanja je zelo nizka. Tu bodo potrebne spremembe. Še vedno vlada velika brezposelnost. Ruanda je zelo gosto poseljena — za primerjavo: velika je kot Slovenija, pa ima več kot 12 milijonov prebivalcev! Predsednik države je sicer pred nekaj leti izdal odlok, da ima vsak par lahko le tri otroke, a se tega ne držijo.«

Z veliko rodnostjo je gotovo povezana tudi revščina. Katere nadloge so poleg revščine še najhujše — v mislih imam različne nalezljive bolezni, tudi ebolo, ki je zdaj velika nevarnost za ves svet.

»Socialne razlike so res velike. Turist, ki pride npr. v glavno mesto Kigali, vidi lepo urejeno velemesto, kar želijo prikazati tujcem. Ti si v glavnem hodijo ogledovat vulkane, imajo jih sedem, naravni park in gorile. A če bi šel turist malo ven, na periferijo, je slika čisto drugačna. Revno življenje — ljudje s podeželja pridejo v mesto na trg prodat kak sladek krompir za sol in milo. Težave so s plačevanjem zdravstvenega zavarovanja. Še vedno je veliko bolezni, zdravila pa so zdaj dostopnejša. Zaradi slabe higiene — ta se sicer tudi po zaslugi države, ki higieno spodbuja in nadzoruje, izboljšuje — je še vedno veliko diareje, ogromno je aidsa, kar je res hud problem, malarija pa je na mnogih področjih že precej izkoreninjena, tudi po zaslugi komarnikov. Ebole tu ni.«

Ste bili sami zar adi bolezni kdaj v življenjski nevarnosti?

»Nekajkrat sem imela malarijo, saj je to pri mojem delu praktično neizogibno. A vedno sem jo z zdravili premagala. Res sem izpostavljena različnim boleznim, delo z bolniki je včasih nevarno, a na t o ne mislim. Smo pa sestre z raznimi preventivnimi ukrepi tudi zaščitene.«

Smrt je torej v Afriki stalno prisotna. Kako jo ljudje dojemajo in se soočajo z njo? Kolikšna je povprečna življenjska starost?

»Smrt jemljejo kot del živl jenja, kar tudi je. V Ruandi imajo v mestih pokopališča, na pode želju pa ne. Mrliče pokopavajo doma na vrtu, in to že nekaj ur po smrti. Teden dni po pogrebu je družina doma. Življenjska doba prebivalcev se z leti zvišuje, a razlike med nami še vedno so: ljudje se tam hitreje starajo in po 35. letu že veljaš za starejšega. Seveda marsikdo dočaka tudi 60 ali 70 let. Mnogi stari ostajajo na podeželju sami doma, kar je velik problem. Mladi se poročajo, seveda pred 20. letom.«

V NAJVEČJE VESELJE MI JE, KO LAHKO NEKOMU POMAGAM.

Letos januarja ste se upokojili, kaj to pomeni za vaše delo?

»Kaj dosti se ni spremenilo. Prenehala sem delati v bolnišnici, kjer sem bila nazadnje, a dela za misijonarje res nikoli ne zmanjka. Bolj sem se posvetila socialnemu delu, za kar prej ni bilo dosti časa, marsikaj je bilo treba storiti tudi za zaprtje naše postojanke. Ko se novembra vrnem v Afriko, bom odšla v Burundi v misijon, kjer bom verjetno delala v porodništvu.«

Kako ste vsa leta vzdrževali stik z domačimi, z domovino? Kako gledate na Slovenijo, kjer imamo v primerjavi z Afriko resnično vsega preveč?

»Nekako vsake tri leta sem prihajala na obisk domov in vedno je bilo lepo priti v domovino. Stik z bližnjimi smo vzdrževali seveda tudi s pismi, zdaj že nekaj let prek elektronske pošte, kar je veliko lažje. Seveda vse naše postojanke na podeželju še nimajo elektrike. Vesela sem vsakega napredka v domovini, tudi v moji rodni šmihelski župniji, kjer sem bila letos prvič na župnijskem dnevu. Zelo so dejavni. Srečala sem veliko ljudi in z njimi z veseljem poklepetala. Slovenci in Dolenjci so nam večkrat pomagali v misijonih, brez njih gotovo ne bi mogli narediti vsega, kar nam je uspelo, za kar sem zelo hvaležna.«

Si želite nekoč vrniti domov?

»Verjetno se bo treba enkrat vrniti domov. Ohranila sem slovensko državljanstvo, čeprav bi lahko pridobila tudi njihovo. V Ruandi evangelizacija lepo napreduje, precej je duhovniških poklicev, dosti je tudi domačih sester, tako da bo dežela kmalu imela dovolj lastnih duhovniških moči. V Ruandi smo zdaj še tri Slovenke, nekaj jih je iz Brazilije, Vietnama, Španije. Delo usmiljenk je gotovo še potrebno. Kako bo z menoj, še ne vem, kot redovnica sem se dala na razpolago potrebam reda in ne odločam sama. Nekateri misijonarji ostanejo v misijonu, nekateri se vrnejo v domovino.«

V Afriki s te videli veliko revščine, trpljenja, neenakosti, bolezni, smrti ... Kje jemljete moč za misijonarsko delo in življenjski optimizem, ki veje iz vas? Kako razmišljate, zakaj Bog dopušča tudi hudo?

»Vera in molitev mi gotovo dajeta moč za vse napore. Sicer pa smo v skupnosti zelo povezani, kar koli smo naredili, smo skupaj, o vsem smo se prej pogovorili, in tudi to daje moč in povezuje. Skoraj vsa leta sem delala z bolniki. Ni lepšega, ko lahko nekomu pomagaš, ko bolnik ozdravi, ko se rodi otrok ... Prav taki trenutki in dogodki dajejo moč in veselje za delo. Posebno veselje so tudi otroci, ki jih je povsod veliko. Kako malo potrebujejo, da so srečni in veseli. Vsak dan se zgodi toliko lepega, in prav to osrečuje.

Res pa je veliko tudi hudega, a na te stvari se ne sme gledati v smislu, zakaj nam Bog to pošilja ali dopušča. Za trpljenja, krivice itd. je pogosto kriv prav človek in njegova hudobija. Mi se moramo spremeniti.«

Kaj se Slovenci lahko naučimo od Afričanov?

»Pritegne predvsem veselje do življenja in preprostost. Ljudje so zadovoljni s tem, kar imajo, pa čeprav velikokrat nimajo ničesar, in se razveselijo vsake najmanjše stvari. Živijo zelo preprosto, in ko se skušaš prilagoditi njihovim razmeram, vidiš, da preprosto življenje bolj osrečuje in da za življenje ne potrebuješ veliko. V Afriki prav ničesar ne pogrešam.«

Članek je bil objavljen v 44. številki Dolenjskega lista, 30. oktobra 2014

Lidija Markelj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava