DL: Udomačila divjega zajca - Vsak večer na stekleničko mleka

26.1.2015 | 14:00

Takole prisrčno je videti vsakodnevno crkljanje s stekleničko mleka Tine Luzar z »njenim« zajčkom.

Takole prisrčno je videti vsakodnevno crkljanje s stekleničko mleka Tine Luzar z »njenim« zajčkom.

Divji zajec po zaslugi gospe Tine danes ni več mala kepica.

Divji zajec po zaslugi gospe Tine danes ni več mala kepica.

Tina Luzar iz Dolenjega Gradišča vsak dan med osmo in deveto uro zvečer pričakuje poseben obisk. Za verando hiše iz gozda priteče divji zajec, ki mu je pred skoraj pol leta rešila življenje – pride se pocrkljat v njeno naročje in spit stekleničko mleka. Nato spet steče na bližnje njive, v gozd.

Tako je že nekaj mesecev in gospa Tina upa, da se bo še nadaljevalo, saj je zajca, ki ga po simpatičnih ušesih kliče kar Ušesek, tako vzljubila, da bi ga zelo pogrešala, »čeprav vem, da ga nekoč najbrž ne bo.« Seveda mnogi ne verjamejo, da je mogoče divjega zajca tako udomačiti, celo lovci, ki so videli to prijateljstvo, so tega mnenja, a resnica govori drugače.

Ko je maja letos Tinin zet Andrej kosil v vinogradu na Dobah pri Kostanjevici, je našel gnezdo divjih zajčkov. Trije so bili, stari morda nekaj dni. K sreči jih je še pravi čas zagledal. Kot pravi gospa Tina, niso imeli srca, da bi jih pustili poginiti, sicer pa je znano, da jih zajklja, potem ko se jih je dotaknila človeška roka, ne bi več marala. V oskrbo jih je dobila kar ona, ki je že upokojenka in ima več časa kot hčerina družina, zaposlena s službo, šolo itd. En zajček je po treh dneh, ker je bil s kosilnico malo ranjen, poginil, ostala dva pa sta za dlje časa postala njena varovanca. Žal je še enega kmalu ugonobil sosedov maček, tako da je Tini ostal le eden.

A če ne bi tako vztrajala s hranjenjem, bi gotovo že na začetku poginili vsi. »Takoj sem jim s steklenično, kjer so bile prej kapljice za oči, v smrček začela kapljati mleko. Vsaki dve uri sem poskušala – na začetku niso sprejemali ničesar, a sem se trudila in počasi so kaj pojedli. Bili so čisto majhne kepice, tako nebogljene, a lepe,« se spominja Tina. Počasi je bil opazen napredek, a edini preživeli zajček še po mesecu in pol ni jedel ničesar drugega kot mleko. »Vedela sem, da tako ne gre. Pod gajbico smo ga večkrat spuščali na travo, saj sem se bala, da bi sicer zbežal in bi ga uničile gozdne živali, ko pa ni živel v naravi in se ni znal boriti. A nikoli ni odgriznil niti travice. Ko pa sem ga enkrat spustila na svobodo, je bilo drugače. Res neverjetno,« pripoveduje Tina. Zajček je rad tekal po bližnjem vrtu, njivah, tako da ga ni bilo po ves dan. V naravi si je očitno našel tudi hrano. Se je pa čez dan večkrat prišel pokazat. A navadil se je, da je prav vsak večer začel prihajati k svoji rešiteljici na obisk – menda še ni bilo dneva, da okrog 21. ure ne bi priskakljal za njeno verando, počakal, da se usede na pručko, ga pokliče in nato vzame v naročje ter pockrlja s steklenično mleka. Kot nekoč večkrat na dan.

Seveda bi Ušeska, ki danes ni več zajček, ampak nekaj kilogramov težak zajec, rad pobožal kdo od Tininih vnučkov ali kak otrok iz vasi, ki hodijo gledat to čudo, a to ni mogoče. Zajec bližino dovoli le svoji rešiteljici, sicer zbeži in tako ga morajo ostali gledati le od daleč. A že to je prisrčno in lepo.

»Res ga imam rada, tako mi je pri srcu, nekaj posebnega je. V veliko zadoščenje mi je, da je ostal živ po moji zaslugi, in vem, da mi je hvaležen,« pravi gospa Tina, ki razmišlja in dvomi, če bi bil tudi človek, ki bi mu v težki situaciji pomagala in morda rešila življenje, tako hvaležen in prijazen z njo kot ta zajec. Od živali se res lahko marsikaj naučimo, celo od divjih!

Članek je bil objavljen v 42. številki Dolenjskega lista, 16. oktobra 2014

(Pripis uredništva: Ušeskovih obiskov je bilo žal kmalu po objavi konec ... Vsekakor pa je to lepa, predvsem pa zelo redka zgodba iz narave ...)

Lidija Markelj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava