DL: Rejka leta - Prvo kobilo dobila pri trinajstih

25.1.2015 | 11:00

Janja Pešelj s petletno kobilo Vranko, ki ima med konji v njenem hlevu prva A rodovnik. (Foto: M. B.-J.)

Janja Pešelj s petletno kobilo Vranko, ki ima med konji v njenem hlevu prva A rodovnik. (Foto: M. B.-J.)

Ministrstvo za okolje in prostor je v okviru 52. mednarodnega Kmetijskoživilskega sejma v Gornji Radgoni podelilo priznanja na področju živinoreje. Prislužila si ga je tudi Janja Pešelj iz Velikega Nerajca pri Dragatušu, in sicer za »vrhunske dosežke pri vzreji slovenskih hladnokrvnih konj«, kot je zapisano v obrazložitvi.

Janjo, ki je članica Konjerejskega društva Semič, je za slovensko rejko leta hladnokrvnih konj predlagalo Združenje rejcev konj slovenske hladnokrvne pasme. »Priznam, da sem bila nad priznanjem presenečena, ker sodim med manjše rejce. Res pa je tudi, da bi v Beli krajini rejce z nekaj več konji lahko prešteli na prste. V našem hlevu, ki sva ga letos z možem Brankom temeljito obnovila, je sedaj 12 repov, torej šest kobil, plemenski žrebec, kastrat in štiri žrebeta. Moj cilj je le še ena dodatna plemenska kobila, za več pa v hlevu ni prostora,« pravi Pešljeva. Za več živali tudi ne morejo pridelati hrane na njihovi kmetiji. Že sedaj imajo v najemu sedem hektarov zemlje, saj je na njihovih 12 hektarih le 3,5 hektara obdelovalnih.

Prav Janja pa je zaslužna, da so pri Kambičevih, kot se je pisala, preden se je poročila, začeli s konjerejo. Prej so redili le krave in bike. A Janja je na vsak način hotela imeti konja in ga pred 28 leti, ko ji je bilo 13 let, tudi dobila. »Kupili so mi pol leta staro žrebičko. Bili smo začetniki in nismo vedeli, kako naj delamo z njo. Danes, ko imam veliko izkušenj, svetujem začetnikom v konjereji, naj bo prvi konj, ki si ga kupijo, vsaj pet let stara, naučena kobila. Prva žrebička je namreč obvladovala nas, namesto mi njo, in preden je dozorela, je poškodovala vse družinske člane, ker nismo vedeli, kako naj se obnašamo,« se začetkov svoje konjereje spominja Janja, ki takrat ni imela nikakršne opreme. Celo jahala je brez sedla, kot Indijanka.

Ker prva kobila ni bila breja, so kupili drugo kobilo z žrebičko in prav ta žrebička ji je dala vso čredo, ki jo ima sedaj. V začetku ji je veliko pomagal oče Ivan, ki je bil še kot fant na domačem Črešnjevcu furman. »Kobile večinoma vzrejam sama. Veliko pozornost namenjam rodovniku in vesela sem, da sem že v A rodovniški reji. Kobile redim, žrebeta pa prodajam za meso. A od konjereje ne bi mogla živeti. Na srečo sva oba z možem v službi. Problem je prodaja žrebet. Cena jim pada, glavni kupci pa so Italijani, ki hočejo imeti debela, mastna žrebeta, kar pa je nemogoče zrediti. Kupcev, ki bi kupili žrebeta za rejo, je zelo malo. Mali rejci celo opuščajo rejo,« potarna Pešljeva.

Janja na svojih kobilah sicer jaha, včasih pa so z njimi tudi delali. A pravi, da sedaj nima časa, da bi jih naučila delati. Bo pa pri konjereji vztrajala - zagon ji je dalo tudi priznanje za rejko leta. Seveda pa je pri delu dobrodošla tudi pomoč mame Marice, moža, sina Jakoba, medtem ko hčerka Anja kljub veliki želji, da bi pomagala, ne more, ker je alergična na konjsko dlako.

Članek je bil objavljen v 43. številki Dolenjskega lista, 23. oktobra 2014

M. Bezek-Jakše

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (3)

25.1.2015Oceni ihaa 

Janja, vse čestitke ! Super si! Ti si kot "tausentroža". pridna in delavna, za vse! Veliko sreče pri svojih konjičkih! iihaa! pa tudi pri svojih urnih prstih, ki tako lepo "laufajo" po tipkah harmonike!

27.1.2015Oceni grizli adams 

dej prid kej na dvor,boš kero nam zašpilala mi ti bomo pomagali peti,jujujuhuuhuhuuu

25.5.2016Oceni vera 

zelo vas podpiram pri konjereji tudi jaz imam rada konje in moj sin tudi ima žrebeta prosim če poveste kdo odkupuje žrebeta, prosim za ime razen krušič v Ljubljani

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava