DL: Belokranjski Melos - Skupaj stopilo pet tamburašev

20.1.2015 | 13:00

Melos si uspešno utira pot med poslušalce. (Foto: M. B.-J.)

Melos si uspešno utira pot med poslušalce. (Foto: M. B.-J.)

Če bi sodili po tem, koliko ljudi v Beli krajini igra tamburice, bi lahko rekli, da so med najbolj priljubljenimi inštrumenti. Še posebej med mladimi. Ni torej čudno, da so tamburice nepogrešljive v marsikaterem ansamblu, veliko pa je tudi tamburaških skupin.

Ena mlajših – ustanovljena je bila namreč marca letos – je petčlanska tamburaška skupina Melos. Njeni člani so Tadej Špehar iz Vinice, ki je tudi vodja, Marko Simčič s Preloke, Marko Starešinič iz Vinice, Lara Kuhar iz Črnomlja in Jan Gašperič s Šipka pri Dragatušu. Vsi imajo že okrog deset let izkušenj z igranjem na tamburice in tudi na nekatere druge inštrumente. Vsi, razen Starešiniča, pa igrajo še v nekaterih drugih zasedbah.

Tadej Špehar prizna, da je bila že njegova dolgoletna želja, da bi ustanovil skupino s kakovostnim igranjem, ob katerem bi se zabavali tako glasbeniki kot poslušalci. »Do skupine v takšni zasedbi smo prišli povsem spontano. Vsi smo se že prej poznali, nismo pa igrali tovrstne glasbe. Čeprav nismo omejeni z glasbo in znamo igrati vse zvrsti, pa največ pozornosti namenjamo zabavni glasbi iz bivše Jugoslavije, torej od Slovenije do Makedonije, marsikatero melodijo pa priredimo prav za našo skupino,« je povedal Tadej ter poudaril, da dajejo prednost zabavi in kakovosti. Doslej so imeli le nekaj nastopov, jim je pa uspelo že nastopati tudi v Lescah z Janom Plestenjakom. Konec tega tedna pa bodo nastopili na prestižnem tamburaškem festivalu z naslovom Tamburica Janike Balaža v Novem Sadu, na kar so zelo ponosni. Ne nazadnje bodo na festivalu, ki je tekmovalnega značaja, edini predstavniki Slovenije.

Glede načrtov Tadej pravi, da se prepuščajo toku. Pred vsem si želijo čim več nastopati, nekaj ponudb pa že imajo. »Hitro se lahko odzovemo in prilagodimo, ker nas je malo. Imamo bogat repertoar, ki pa ga še dodatno pilimo,« je zadovoljen Špehar.

Članek je bil objavljen v 42. številki Dolenjskega lista, 16. oktobra 2014

M. Bezek-Jakše

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava