DL: Peč iz depojev spet prišla v grad

21.12.2014 | 15:40

Julij Rakar je ponosen na svoje restavratorsko delo. (Foto: M. B.-J.)

Detajl z več kot 100 let stare peči (Foto: M. B.-J.)

Upokojeni lončar in pečar Julij Rakar je restavriral peč, katere deli so se dolga desetletja pomikala v zabojih. Belokranjski muzej namerava enega izmed prostorov v metliškem gradu, kjer domuje, posvetiti zadnjemu zasebnemu lastniku gradu in metliškemu graščaku dr. Josipu Savinšku, ki je leta 1899 grad prodal Prvi dolenjski hranilnici in posojilnici. V bodočo Savinškovo sobo so prejšnji teden postavili visoko keramično peč, ki je stara vsaj sto let.

Kot je dejala direktorica muzeja Andreja Brancelj Bednaršek, po podatkih, ki jim jih je uspelo izbrskati do zdaj, ne morejo z gotovostjo trditi, da je peč stala v gradu, ko je bil še v Savinškovi lasti. Upokojeni lončar in pečar Julij Rakar iz Gradca pa je prepričan, da je peč zagotovo stara že več kot 100 let. Potem ko je graščak prodal grad, je v njem gostovalo veliko ustanov, bilo pa je tudi nekaj stanovanj. »In vsak si je po svoje urejal prostore. Veliko peči so podrli in dele odnesli na grajsko podstrešje. Prav po zaslugi prof. Jožeta Dularja, prvega ravnatelja Belokranjskega muzeja, ki se je v grad vselil leta 1954, so se zlasti lepše pečnice ohranile. Tudi od peči, ki jo je po več kot pol stoletja, ko se je v zabojih pomikala po depojih, restavriral Rakar. Še sreča, da so se v vseh teh letih pečnice sploh tako dobro ohranile,« je povedala Andreja Brancelj Bednaršek.

Julij Rakar, zadnji pečar v Gradcu, kjer je bilo nekdaj pečarstvo v Beli krajini najbolj razvito, je povedal, da je imel z restavriranjem kar precej dela. »Vsako pečnico posebej sem temeljito pregledal. Priznam, da sem iskal tudi morebitno letnico nastanka peči in ime njenega avtorja, a ju nisem našel. Vse pečnice iz gline so izdelane ročno in zelo tanke, ker so z glino ravnali zelo racionalno. Zanimivi so nevsakdanji motivi s sončnicami. Sicer pa sem vsako pečnico opral z vodo pod pritiskom, jo obrusil in popravil poškodbe,« je našteval Rakar, ki je peč postavil, kot je bila nekdaj. Za izdelavo pečnic so potrebovali kar 13 različnih modelov, ki so bili iz lesa. Mavčni so prišli šele pozneje.

Čeprav je bila na prelomu iz 19. v 20. stol. v Novem mestu močna pečarska delavnica Josipa Klemenčiča, pa Rakar domneva, da peč ni prišla od tam. Že zaradi tega ne, ker bi težko prestala prevoz z vozom po makadamski cesti čez Gorjance. Domneva, da je bila narejena v delavnici Frana Piletiča, ki je iz Stare vasi pri Šentjerneju prišel v Gradac leta 1895. Pri Piletiču se je izučil za lončarja tudi Rakarjev oče.

Kot je dejala direktorica muzeja, je za njih zelo pomembno, da še obstajajo mojstri, ki znajo obnoviti peči. »Res je, da Belokranjskemu muzeju ljudje poklanjajo različne stvari, Julij Rakar pa nam ni poklonil le svojega znanja, ampak tudi delo in material. Za vse, kar je naredil, ni hotel nikakršnega plačila, česar nismo navajeni,« je bila zadovoljna. Kako dobro je upokojeni pečar opravil svoje delo, pove tudi to, da bi peč lahko še vedno grela, če bi jo povezali z dimnikom.

Članek je bil objavljen v 37. številki Dolenjskega lista, 11. septembra 2014

M. Bezek-Jakše