DL: Odločitev za jabolka je bila pravilna

9.12.2014 | 14:50

Davor Robek s hčerko Katjo in sinom Matevžem, ki po svojih močeh tudi že rada kaj pomagata v domačem sadovnjaku v Šmarjeti. Kot je videti na sliki, letos letina dobro kaže. (Foto: L. M.)

Majhne kmetije pri nas nimajo prave prihodnosti — lastnikom ne omogočajo preživetja, zato morajo hoditi v službo, vprašanje pa je, kaj se dogaja z zemljo. Nekateri jo dajejo v najem večjim kmetom, marsikje pa se površine tudi zaraščajo in čakajo boljše čase. Pri Robkovih iz Gorenje vasi pri Šmarjeti je drugače.

Robkovi so imeli »mešano« kmetijo in so se pred nekaj leti, ko je ate Janez zbolel, znašli pred podobno dilemo — kako naprej, kdo bo delal, bodo še obdržali živino, sploh ker sta »ta mlada dva« uslužbenca. Našli so dobro rešitev — preusmeritev v sadjarstvo. Kot pravi Davor Robek, ki se je k hiši priženil iz bližnje Družinske vasi, so jim pri tem veliko pomagali na Kmetijskosvetovalni službi Novo mesto, z nasveti je bil nepogrešljiv zlasti Martin Mavsar, ki jim je pomagal pri uresničitvi te ideje. V letih 2009 in 2010 so tako združili tri njive v Šmarjeti (hektar površin) in jih zasadili z jablanami. Odločili so se za enostavni sorti idared in gala. Najprej je šlo za nekaj sto sadik, zdaj jih imajo 2.400. Nobenih dilem ni bilo, ali urediti tudi protitočno zaščito ali ne, »saj je prav tisto leto šmarješko dolino prizadela huda toča, pa tudi sicer smo je tu pogosto deležni,« pravi Davor in doda, da je bil to za vso družino velik finančni podvig, saj zaradi majhnosti njihove kmetije niso mogli biti deležni nobenih sredstev na račun preusmeritve — kmetiji do treh hektarov, kar je meja za dodelitev takšne denarne pomoči, manjka nekaj malega! Seveda ne gre pozabiti, da je bilo treba nabaviti tudi potrebno in primerno mehanizacijo: od manjšega traktorja do mulčarja, škropilnice itd.

K sreči je bil prvi pridelek leta 2011 dober, kar jim je dalo zagon in veselje za delo naprej. Na leto pridelajo med 27 in 30 ton jabolk, letos pa bo pridelek zaradi lanske suše, zaradi katere so imela jabolka slabši cvetni nastavek, malo manjši. Jabolka v glavnem prodajo na domu, sproti, »zadovoljni kupci se vračajo, vsak še komu pove. No, višek oddamo večjim trgovcem, npr. kmetiji Karlovšek, in še drugim,« pravi Davor. So pa pred tremi leti nabavili tudi manjšo hladilnico, ki je v pomoč pri hrambi sadja.

Pri delu v sadovnjaku pomaga vsa družina, vsak po svojih močeh: ate Janez z mamo Ivanko, ki sta upokojenca in doma, po službi pa Davor z ženo Tanjo, mag. ekonomije, in otroki: 9-letno Katjo, prvošolčkom Matevžem ter najmlajšo triletno Majo. Davor je po poklicu inž. strojništva, študiral je tudi agronomijo in ima odgovorno službo v šentjernejskem podjetju Iskra Pio, kjer je vodja proizvodnje. A delaven kot je, doma ne more mirovati in pravi, da mu opravila v sadovnjaku pomenijo pravo sprostitev. Najraje ima zimsko rez, ki je seveda zelo pomembna, veliko časa pa v sadovnjaku zahteva tudi redčenje plodičev in nato jeseni seveda obiranje jabolk. Prav pri zadnjem bi bilo brez sorodnikov, ki radi pridejo pomagat, težje, pravi.

Da se kmetija, na kateri pridelajo le hrano in meso zase, ne zarašča, imajo na njivah po nekaj arov zasajeno še koruzo, ječmen, pšenico, ajdo, krompir, torej kulture, ki ne zahtevajo toliko časa in dela. Kaj tudi prodajo. A načrtov s sadjarstvom še ni konec. Na drugi lokaciji od sedanjega sadovnjaka nameravajo na pol hektara v kratkem zasaditi še en nasad jabolk bolj ekoloških sort, kot sta topos in opal. Seveda bo treba prej pripraviti zemljišče. V prihodnosti pa razmišljajo tudi o registriranju dopolnilne dejavnosti na kmetiji, in sicer predelavi jabolk: sok, krhlji ipd. Na domačiji bo seveda treba primerno urediti prostore, za kar jih čaka še dosti opravkov. Kot pravi zagnan mladi gospodar Davor: »Človek se ne boji dela, ampak vseh teh birokratskih zahtev in ovir, ki jih bo treba premagati.«

Robkovi pa niso le pridni Dolenjci, pač pa so tudi lep primer družine, ki dokazuje, da »ta stari« in »ta mladi« lahko živijo skupaj v slogi in miru. Ko bi bilo takih družin še več!

Članek je bil objavljen v 37. številki Dolenjskega lista, 11. septembra 2014

L. Markelj