40 let srednjega kemijskega šolstva in 20 let matične kemijske šole v Novem mestu, ŠD Leona Štuklja Novo mesto

27.11.2014 | 12:30

V šolskem letu 2014/15 mineva 40 let (1975–2015) srednjega kemijskega šolstva v Novem mestu in 20 let (1994–2014) matične kemijske šole v Novem mestu. Pred 40. leti je v Novem mestu začel delovati prvi dislocirani oddelek kemijskih tehnikov Srednje kemijske šole Ljubljana v okviru Tehniške šole Novo mesto. Od leta 1994 pa kemijska šola v Novem mestu deluje kot matična šola v okviru zdravstveno kemijske šole na Šolskem centru Novo mesto.

Oba jubilejna dogodka bomo strnili in obeležili s slovesno prireditvijo, ki bo v četrtek, 27. novembra 2014, ob 12.30 v Športni dvorani Leona Štuklja, na katero je povabljena prva generacija kemijskih tehnikov, ki se je šolala v Novem mestu, bivši ravnatelji in učitelji ter številni cenjeni gostje s področja šolstva, gospodarstva in lokalne skupnosti.

Ob tej priložnosti smo pripravili tudi dve razstavi, in sicer Zgodovina kemijske šole v Novem mestu, kjer v besedi in sliki predstavljamo razvoj šole, in uspešni kemiki, kjer predstavljamo naše bivše dijake, zdaj uspešne znanstvenike, umetnike, športnike ipd.

Gostiteljica dogodka: Srednja zdravstvena in kemijska šola na Šolskem centru Novo mesto

Damjana Papež, prof.

ravnateljica

Zgodovina kemijske šole v Novem mestu

Začetek izobraževanja strokovnjakov s srednjo kemijsko izobrazbo v Sloveniji sega v šolsko leto 1947/1948, ko se v Ljubljani odpre kemijski odsek na Državni tehniški šoli. Na področju današnje Slovenije je bila kemijska industrija pred 1. svetovno vojno zelo slabo razvita oz. je ni bilo. Prvi kemijski obrati oz. veje industrije, ki so svoje delovanje osnovale na kemijskih metodah, so se pojavili šele po 1. svetovni vojni. Ker v Sloveniji kemijska industrija ni bila razvita, tudi nismo imeli strokovnjakov s tega področja oziroma nekaj malega kemikov z univerzitetno izobrazbo, medtem ko srednjega kadra sploh ni bilo. Na ta mesta so prihajali tujci, imeli so boljši položaj in višje plače kot naši inženirji v istih podjetjih.

Razmere po 2. svetovni vojni so se na področju kemijskega šolstva spremenile na bolje in tako je na Tehniški srednji šoli osnovan poseben odsek kot kemijski šolski zavod srednje stopnje z nalogo, da se tudi v Sloveniji izobrazi ljudi, da pridobijo srednjo kemijsko izobrazbo za potrebe kemijske industrije.

V Novem mestu so prvo generacijo kemijskih tehnikov vpisali leta 1975 v okviru Tehniške šole, ki je do leta 1977 delovala pri Zavodu za izobraževanje kadrov in produktivnost dela. V šolskem letu 1977/78 pa se je Tehniška šola povezala s Šolskim centrom za kovinarsko stroko v Izobraževalni center za tehniške stroke. Teoretični pouk je potekal v Novem mestu v prostorih Šolskega centra za kovinarsko stroko na Ulici talcev 3, sindikalnem domu na Cvelbarjevi ulici 3 in starem dijaškem domu na Kristanovi ulici 60 (današnja Smrečnikova ulica 58), praktični pouk pa na Srednji kemijski šoli v Ljubljani. Izobraževanje se je zaključilo z zaključnim izpitom.

Druga generacija kemijskih tehnikov je bila vpisana v šolskem letu 1980/81. V prvem in drugem letniku je pouk potekal v prostorih današnje glasbene šole Jurija Slatkonje (stari dijaški dom na Kristanovi ulici 60), praktični pouk pa na Gimnaziji Novo mesto. Leta 1982/83 so bili odprti novi šolski prostori Centra za usmerjeno izobraževanje na Ulici Milke Šobar 30 (današnja Šegova ulica 112) v Šmihelu, kamor se preseli tudi tehniška šola iz Kristanove ulice, in tako so se pogoji za izobraževanje dijakov kemijske šole bistveno izboljšali (sodobne učilnice in kemijski laboratorij za izvajanje praktičnega pouka). Del praktičnega pouka za to generacijo se je v četrtem letniku še vedno izvajal na Srednji kemijski šoli v Ljubljani.

Izobraževanje se je zaključilo z zaključnim izpitom iz štirih predmetov:

●slovenski jezik,

●novejša zgodovina narodov Jugoslavije in samoupravljanje s temelji marksizma,

●fizikalna kemija z računstvom,

●organska kemija s tehnologijo ali anorganska kemija s tehnologijo.

V šolskem letu 1981/1982 se v srednje šole uvede usmerjeno izobraževanje. V tem letu se vpiše tretja generacija kemijskih tehnikov v dva oddelka. Po prvem letniku so se dijaki odločili za nadaljevanje šolanja v triletnem programu (kemijski procesničar) ali štiriletnem programu (kemijski tehnik). Šolanje se ni zaključevalo z zaključnim izpitom. Vpis v posamezne programe je bil v veliki meri odvisen od potreb gospodarstva, zato je bilo tudi sodelovanje s podjetji zelo dobro.

Od leta 1981 do leta 1994 je ljubljanska Srednja kemijska šola razpisovala v Novem mestu v okviru Srednje šole tehniških usmeritev dislocirana oddelka programov kemijski tehnik in kemijski procesničar vsako tretje leto.

Srednja šola tehniških usmeritev se leta 1984 združi s Srednjo šolo zdravstvene usmeritve v Srednjo šolo tehniških in zdravstvene usmeritve Boris Kidrič Novo mesto, znotraj katere se kemijska usmeritev pridruži zdravstveni usmeritvi in nastane zdravstveno-kemijska enota.

Leta 1987 je šola doživela naslednjo reformo srednjega izobraževanja, ki je uvedla v prvih letnikih pouk na lažjem in težjem nivoju, v drugem letniku pa so se dijaki odločali za smer izobraževanja. Šolanje se je zaključilo z zaključnim izpitom.

Leta 1991 je nova reforma v štiriletne programe uvedla maturo. Po drugem letniku šolanja so se dijaki odločili, ali bodo zaključili šolo z maturo ali zaključnim izpitom.

Leta 1998 je bil sprejet nov izobraževalni program tehniške gimnazije in na univerzitetni študij se lahko vpisujejo le dijaki z opravljeno splošno maturo, dijaki strokovnih šol pa izobraževanje zaključujejo s poklicno maturo, ki zajema štiri predmete:

●slovenščino,

●strokovni predmet (kemija),

●matematiko ali angleščino,

●izdelek oziroma storitev z zagovorom.

Na univerzitetni študij se lahko dijaki strokovnih šol vpišejo s poklicno maturo in petim predmetom na splošni maturi, ki ga predpiše univerza.

Šola je v devetdesetih letih pogosto spreminjala ime. Iz Srednje šole tehniških in zdravstvenih usmeritev Novo mesto preko Srednje tehniške in zdravstvene šole Novo mesto do Strokovne zdravstvene in poklicne ter tehniške kemijske šole, ki se leta 2003 preimenuje v Srednjo zdravstveno in kemijsko šolo, pod tem imenom šola deluje še danes.

Od leta 1975 do leta 1994 je kemijska usmeritev delovala kot dislocirana enota Srednje kemijske šole Ljubljana. Leta 1994 pa je šola postala matična šola in še danes deluje v okviru Srednje zdravstvene in kemijske šole na Šolskem centru Novo mesto.

V času dislocirane enote je šola imela ravnatelja v Ljubljani na srednji kemijski šoli:

●od leta 1975 do 1981 Niko Benkovič,

●od leta 1982 do 1998 Ernest Sajovic.

V Novem mesta pa so šolo vodili vodje, kasneje ravnatelji šol, v okviru katerih je delovala kemijska usmeritev:

●od 1975 do 1979 Maks Starc (ravnatelj Šolskega centra za kovinarsko stroko),

●od 1979 do 1982 Janez Usenik (vodja Tehniške šole),

●šol. leto 1983/1984 Ana Blažič (ravnateljica zdravstvene šole),

●od 1984 do 1990 Ljubica Glűcks (vodja zdravstveno kemijske enote),

●od 1990 do 1992 Peter Šterk (ni posebej imenovan, jo pa vodi kot predsednik kolektivnega poslovodnega organa),

●od leta 1992 do leta 1996 Zvonka Krištof (pedagoški vodja, ravnateljica zdravstveno- kemijske enote),

●od 1996 do 2008 Zvonka Krištof (ravnateljica Strokovne zdravstvene in poklicne ter tehniške kemijske šole),

●od 2008 do 2013 Miran Grom (ravnatelj Srednje zdravstvene in kemijske šole),

●od šolskega leta 2013/2014 Damjana Papež (ravnateljica Srednje zdravstvene in kemijske šole).

●Danes šola sledi smernicam lokalnega gospodarstva, razvoju kemijske stroke in še naprej izobražuje dijake za poklic kemijskega tehnika in s tem skrbi za razvoj in potrebe lokalnega gospodarstva in tudi širše.

zapisali: Mojca Višček in Majda Jožef