Romano Veseli: V KS Šmihel pogojujejo pomoč Romom

25.11.2014 | 14:15

Sandi Brezar

Luknja v tleh

Dopis

Sandi Brezar živi v romskem naselju Šmihel Novo mesto, ki naj bi bilo zgledno urejeno in kjer naj ne bi bilo večjih težav z Romi. Vendar pa Sandi, ki je Rom, z otroki živi v nemogočih razmerah, zaradi katerih ne more izpolnjevati osnovnih civilizacijskih norm, ki jih od njega zahtevajo družbene institucije in zahteve življenja. Rad bi zadeve uredil kot zgleden občan in oče, na drugi strani pa ga življenje brez vode in sanitarij ter žaljiv odnos s strani institucij peha v žalost, jezo in nemoč.

Sandi Brezar (rojen 21.8.1971) in otroci Klemen Brezar, 15 let, Sandi Brezar, 12 let, Sebastian Brezar, 9 let, živijo že šest let brez vode in sanitarij. Prosil je župana, da bi mu dali vodo, vendar brezuspešno. S strani KS Šmihel so Sandija Brezarja označili kot »problematičnega«. Predsednik KS Šmihel Miro Škufca mu je v spremstvu policista pred kratkim prinesel v podpis dokument z obrazložitvijo, da če podpiše, dobi sanitarije, v nasprotnem primeru pa ne. Sandi ni podpisal. Dokument (v prilogi) mu tudi ni bil prebran, pravi Sandi. Istočasno je od policista dobil vabilo na policijo.

V torek, 28.10.2014, sta s papirjem za podpis zopet k Sandiju prišla socialni delavec s CSD Novo mesto Polde Jevšek in socialna delavka iz OŠ Šmihel. Ker Sandi ni podpisal, mu ne kopljejo greznice za wc in sanitarije. Sosedom, ki so podpisali, kopljejo.

Z otroki živi v kontejnerju od začetka leta, pred tem je živel v skupnem objektu, ki so ga porušili. Ob rušenju so vsem stanovalcem obljubili dostojne razmere za življenje. Sandi je zatrdil, da odkar se spomni, delavcev iz CSD Novo mesto in iz OŠ Šmihel Novo mesto k njegovi družini na obisk ni bilo. Letos je na CSD prosil za peč, ker stara kadi, pa so mu rekli, da NE. V kontejnerju, ki naj bi bil začasen (tako so vsaj obljubili ob selitvi ob rušenju stavbe v začetku tega leta) sta v tleh ena večja in ena manjša luknja, ki so ju izvrtale miši in podgane. Ponoči ni miru in je težko spati, glodalci se sprehajajo po bivalnem prostoru. Za otroke pa to ni varno.

Preden so podirali stavbo, ki je sicer bila v slabem stanju, v kateri je Sandi živel prej, je občinski uslužbenec prišel k njim s sliko bivalnega kontejnerja s sanitarijami, ki da jim ga bo občina priskrbela. Nič ni od tega. »Ne pripada vam,« je največ, kar Sandi lahko sliši na CSD in občini. Ter »otroci – šola«.

Klemen ima 4 razrede OŠ, Sandi 3, Sebastian pa je hodil in sedaj nekaj časa ne hodi v šolo. Otroke v šoli zmerjajo, da smrdijo. »Kako naj jih pripravim za v šolo, brez vode in WC-ja? Kako naj se umijejo, preoblečejo, gredo na wc? Malega nosim na ramenih v bližnji gozd …«, pove Sandi. Zakaj pristojni organi ne pridejo pogledat in preizkusit razmere? Voda sicer teče iz pipe pri sosednji baraki, poleti še gre, pozimi pa zamrzne.

Socialni denar dobiva, pravi, da bi moral dobiti več, nekaj pa so vzeli že tri leta nazaj. Otrok Sebastian je brez enega očesa in Sandi se sprašuje, če mu ne pripada dodatek za nego otroka? V Črnomlju, kjer je stanoval pred šestimi leti, je dobival dodatek za nego, v Novem mestu pa so rekli, da ni toliko invalid, da bi dobil to, po pripovedovanju Sandija. S Sebastianom, ki je star 9 let, gre velikokrat k zdravniku. Zaradi hladne in nečiste vode ima večkrat vnetja na očeh.

Stranišča ni v bližini. Mlajšega otroka naloži na ramena in ga nese v gozd na potrebo. Je samohranilec. Otroci so po malem hodili v šolo. Sedaj ne more več skrbeti za obleke, za higieno, za zdravje ... Plačuje skupinsko vodo in elektriko. A vode nima. Voda je pri sosedih, pri mami – pipa na prostem, kjer pozimi voda zamrzne. »Kam se bo šel tamali oprat?« sprašuje Sandi. Tisti, ki pridejo mahat z listki, tudi ne vedo, kako hudo je mladoletnega otroka na ramenih nesti 700 m v gozd, tudi v snegu, samo zato, da gre lahko na wc.

V sosednji baraki živi ga. Brezar in bolna odrasla oseba ter šoloobvezna vnukinja, v podobnih slabih razmerah. Bila je že na občini in CSD za pridobitev WC-ja, pa je bilo rečeno, da »to ne gre« in še je povedala: »Tukaj hodijo ljudje, a k nam ne pridejo«.

Težko gledamo in prenašamo ta začarani krog revščine, človeške brezbrižnosti in posmehovanja iz varne razdalje. Zato, v soglasju in po pooblastilu Sandija Brezarja, vlagamo to pobudo Varuhu za ureditev razmer, da bodo lahko otroci normalno hodili na wc, da bo lahko Sandi pral in jih oblekel za v šolo, da jih ne bodo zmerjali v šoli, da bodo lahko spali brez miši in podgan, da bodo lahko imeli vodo. Ali lahko to doseže tudi brez izsiljevanja in na človeški način? Srčno upamo. Zahvaljujemo se Vam za vse.

Milena Tudija, predsednica
Romsko društvo Romano Veseli