DL: 100 let Anice Oblak - Življenje ji je rešil nahrbtnik

25.11.2014 | 14:50

Jubilantki je prišla voščit 94-letna soseda Ana Osana. (Foto: J. A.)

Anica Oblak z domačimi: hčerko Nado, vnukinjama Anjo in Nino ter pravnukinjo Tijo (Foto: J. A.)

Anica Oblak iz Dolenjskih Toplic bo konec tega meseca praznovala 100. rojstni dan in tega se zelo veseli, saj rada vidi, da ljudje prihajajo k njej. Sploh je polna življenjskega optimizma, ima pa tudi srečo, kajti kljub častitljivim letom so njene misli bistre, odlično sliši in vidi, tako da očala natakne le, ko bere časopis.

Dolgo časa je sama skrbela zase, no, ne le zase, še za druge je kuhala in jim pomagala, zadnjih deset let pa je skrb zanjo prevzela hči Nada. »Večino dneva sem pokonci: od pol osmih zjutraj, ko vstanem, do 10. ure zvečer, ko grem spat. Rada pomagam, kar morem — nalupim kakšno zelenjavo za kosilo, pa fižol in orehe zbiram, ko je treba. Hči mi po kosilu vedno prigovarja, naj grem malo počivat, ampak je ne ubogam vedno,« navihano pove, ko beseda nanese na njene dnevne rituale. Ker ima nekaj težav s koleni, ji jih vsako jutro hči dobro zmasira, drugih zdravstvenih težav nima. »Še takrat ko smo vsi okoli nje bolni in prehlajeni, njej nič ni,« reče vnukinja Anja in prišepne, da babica redno spremlja poročila in druge informativne oddaje na televiziji in tudi nadaljevanke, ki jih vrtijo ob popoldnevih.

S politiko in drugim aktualnim dogajanjem je Anica na tekočem, zato tudi veliko bere — od dnevnih časopisov do tednikov, posebej izpostavi Dolenjski list. »Sem kar slabe volje, ker ljudje, ki vodijo našo državo, niso poštenjaki,« je odkrita, omeni, da so bili ljudje v preteklosti veliko složnejši, čeprav so imeli zelo malo dobrin.

Rodila se je na Gorenjem Gradišču v družini Markovič, po domače pri Kovačevih. Šest otrok je bilo pri hiši, trije fantje in tri dekleta. »Ni nam bilo lahko. Ko se je oče leta 1936 ponesrečil, sva s starejšim bratom pomagala mami, da je družina preživela,« se spominja.

Kot mlado dekle je služila pri različnih družinah, še v Ljubljani je bila nekaj časa. Med vojno so šli bratje k partizanom, ona pa je v partizanskih delavnicah v  Podstenicah šivala. »Od tistih, ki smo tam v Rogu skupaj delali, nikogar ni več med živimi,« pove in obudi spomin na dan, ko so od tam morali bežati pred Nemci. Tekla je z nahrbtnikom na rami, ki ji je verjetno rešil življenje, saj se je v njem ustavil naboj, ki ga je eden izmed strelcev sprožil proti njej. Srečna je, da je preživela tudi internacijo na Rabu.

Po vojni se je zaposlila v zdravilišču v Dolenjskih Toplicah, najprej je šivala, potem je do upokojitve leta 1961 delala kot sobarica. Tam je spoznala moža Naceta, rojenega v Dolenji Trebuši. Med vojno se je boril v Gubčevi brigadi, ker je tudi on službo dobil v zdravilišču, je ostal na Dolenjskem. »Večkrat smo se selili, potem sva pa v Dolenjskih Toplicah zgradila hišo.« Rodili sta se jima hčerki Nada in Darinka, zadnja živi na bližnjih Cvibljah. »Vdova sem od leta 1977, mož je mlad umrl, samo 63 let je imel.« Čeprav je ostala brez partnerja, ji nikoli ni bilo dolgčas, vedno je našla delo v hiši ali zunaj, kuhala za domače, se ukvarjala z vnuki, ki še danes radi prihajajo k njej. Ima šest vnukov: Anjo, Blaža, Miloša, Nino, Matejo, Dejana in prav toliko pravnukov: Gašperja, Luka, Loti, Blaža, Tijo in Miha.

V soboto je rojstni dan praznovala v KKC v Dolenjskih Toplicah skupaj s Topličani, starejšimi od 90 let, 26. avgusta bodo praznovali doma, nekaj dni zatem pa še v gostilni. Še na mnoga zdrava leta ji vošči tudi Dolenjski list!

Članek je bil objavljen v 34. številki Dolenjskega lista, 21. avgusta 2014

J. A.