DL: Novomeščani v Ugandi - Največje zadovoljstvo: hvaležen nasmeh

24.11.2014 | 14:50

Bodoči slovenski zdravniki

Podhranjen dojenček je pri enem mesecu tehtal vsega kilogram in pol.

Živa v ordinaciji v Ugandi

Babica je bila presrečna, ko je dobila očala. Te je darovala oftalmologinja Ingrid Rahne.

Marko med ugandskimi otroki

Bakterijsko vnetje kože je bila pogosta težava, zaradi katere so pacienti iskali pomoč v ambulanti.

Izobraževanje je bilo pomembno, Slovenci so domačine učili o zdravi prehrani, spolno prenosljivih boleznih in še čem.

Warren s Klaro

Medtem ko svet trepeta pred pandemijo smrtonosnega virusa ebola, ki se širi predvsem v zahodni Afriki, je petčlanska humanitarno–medicinska odprava petih mladih študentov Medicinske fakultete v Ljubljani strnila vtise iz Ugande, kjer so tri mesece prostovoljno dajali osnovno zdravstveno oskrbo domačinom. Tam se srečujejo s številnimi boleznimi, ki jih v razvitem svetu ne poznamo več, dostopnost do zdravnika in zdravil pa ima manj kot polovico prebivalstva.

V Ugando, biser Afrike, v kateri živi nekaj več kot 32 milijonov ljudi, se je skupina petih študentov na nekajmesečno avanturo odpravila konec februarja. Katja Tepeš, Mitja Lenart in trije Novomeščani Živa Gradecki, Klara Krvavica in Marko Kastelic so se pred odhodom dodobra oskrbeli z različnim sanitetnim materialom. Vsak je le manjši kovček namenil osebni prtljagi, večjega pa medicinskim instrumentom in sanitetnemu materialu. Zdravil v to ekvatorialno državo niso nosili, saj je uvoz zdravil prepovedan, pa tudi sicer so zdravila tam cenejša kot pri nas.

HITRO SPUSTILI STANDARDE

»V času našega službovanja v novi kliniki, ki je postavljena na otoku Bwama (ta je pol ur e veslanja od vasi Bufuka) na jezeru Bunyonyi, smo se res veliko naučili. Tako z medicinskega vidika, saj smo morali biti specialisti za vse, kot tudi z življenjskega vidika. Zelo hitro smo morali spustiti standarde in kaj kmalu ugotovili, kako smo pravzaprav razvajeni. Vodo smo imeli le v lijaku, pa še to le deževnico, umivali smo se v jezeru, stranišče je bilo 200 metrov stran od bivališča, pa še to je bilo na štrbunk. In ljudje so kljub vsemu še kako potrpežljivi,« našteva Klara Krvavica. Slovenci so na črni celini tudi občutno spremenili prehranjevalne navade, obroki so namreč temeljili na rižu, krompirju, zelju in fižolu, svežega mesa pa v treh mesecih bivanja v Afriki skoraj niso okusili.

Prvi teden je slovenska ekipa bodočih zdravnikov preživela v državni bolnišnici, kjer so lahko videli vso bedo tamkajšnjega zdravstva. »To je bil pravi šok za nas, pa čeprav smo bili prej opozorjeni, da so razmere ponekod katastrofalne. Standard in higiena sta bila povsem na dnu,« pravi Živa Gradecki. Pacienti ležijo drug čez drugega, celo po hodnikih, na eni postelji sta tudi po dva pacienta, vsepovsod je polno muh, rane so povite z umazanimi rutami, in ko jih odvijejo, ven odletijo mušice. Opekline ostajajo neprevite več dni, otrok s pljučnico na primer umre, ker mu zmanjka kisika, saj so pogoste prekinitve oskrbe električne energije.

»Zdravnikov tu primanjkuje, dostikrat zdravila pacientom predpišejo kar na pamet. Če pravega zdravila ni, pač predpišejo nekaj drugega,« razlaga Živa. In če imamo pri nas 231 zdravnikov na 100.000 prebivalcev, jih imajo tam vsega 8. Kar petina otrok do petega leta starosti umre zaradi podhranjenosti, sicer pa so družine številčne.

OBISK IZ TEDNA V TEDEN VEČJI

Med ljudmi se je hitro razvedelo, da so v kliniko, ki je bila zgrajena s pomočjo angleške organizacije Edirisa UK, prišli »beli zdravniki«, zato je bil obisk bolnikov iz tedna v teden večji, težave pa so bile različne, veliko tudi kroničnih. Zdravili so spolno prenosljive bolezni, predvsem gonorejo, ki so jo žal včasih odkrili celo pri zelo majhnih deklicah, šivali so rane, odpirali abscese, pod mikroskopom iskali gram pozitivne in gram negativne bacile v izločkih, pa tudi kakšne ciste parazitov v blatu ali urinu. Ljudje so pogosto pomoč v bolnišnici iskali zaradi driske, bruhanja, vročine, težav zaradi visokega krvnega tlaka, bolečin v hrbtenici, kolkih, kolenih, zaradi glivic na glavi ...

ALKOHOL ŽE PRI OTROCIH

»Vmes so bile tudi takšne cvetke, ko se je na primer mama opravičila, ker je bila njena 5-letna hčerka pri pregledu tako nemirna, ker ji je prej pozabila dati obushero. Gre za lokalno alkoholno pijačo. Žal je bilo opaziti, da je ta pijača reden sestavni del jedilnika velike večine otrok, in čeprav smo staršem vedno zabičali, da alkohol niti približno ni primeren za otroke, so se po navadi le nasmejali in si mislili svoje, otrok pa je verjetno dobil naslednjo porcijo obushere takoj, ko je zapustil kliniko,« je eno izmed svojih izkušenj opisal Marko.

»Predvsem nas je presenetilo, koliko ginekoloških pregledov smo imeli. Tega res nismo pričakovali. In koliko porodov! Prav porodi so bili za nas najbolj stresni, saj nismo imeli ultrazvoka niti drugih aparatov za spremljanje poroda, tako da nismo vedeli, kaj nas čaka. Na srečo je večina porodov potekala brez zapletov, le dve porodnici smo morali napotiti v drugo bolnišnico, ena mamica, ki je rodila svojega devetega otroka, pa je umrla,« je povedala Živa.

Šok so doživeli tudi, ko je v bolnišnico ob treh zjutraj prišla porodnica, ki je bila noseča z dvojčki, bila je tudi HIV-pozitivna. Enega otroka je rodila doma, potem pa je porod za uro in pol zastal. V bolnišnici je dobila sredstvo za pospeševanje poroda, tako da je rodila hitro, a novorojenčka je bilo treba oživljati, saj ni takoj zadihal. »Ženske bi po porodu najraje kar takoj zapustile bolnišnico. Mi smo imeli pravilo, da morajo v bolnišnici ostati najmanj 12 ur, prej pa so odhajale šest ur po porodu,« pravi Klara.

OTROKU GNILA KOST

Čeprav so morali imeti Slovenci pri sporazumevanju z večino bolnikov prevajalca, so se na k ar nekaj pacientov močno na vezali in so tudi zdaj, ko so že doma, v s tiku s svojimi nasledniki, ki so na novi odpravi, da izvejo, kako se zdravijo. Eden izmed »posebnih« bolnikov je 10-letni Warren. V bolnišnico ga je pripeljal prevajalec Ronald, ki je povedal, da starši ne skrbijo zanj, da je zanemarjen in da gre v šolo le, če ga mama ne potrebuje za delo na njivi ali pašo živine. Niti tega starši niso vedeli, kdaj je rojen, zato so mu člani slovenske odprave izdelali rojstni list. Težava pri njem pa je bila, da je imel na eni nogi rane, ki se nikakor niso zacelile, a nihče ni ukrepal.

»Deček je imel kr onično vnetje kosti, ki je trajalo šest let. Rane se niso zacelile, saj je iz njih tekel gnoj iz kosti, hkrati pa je imel še oslabljen imunski sistem in je bil podhranjen. Peljali smo ga v 350 kilometrov oddaljeno bolnišnico, a za to vožnjo z avtobusom smo potrebovali kar devet ur, tako slabe ceste imajo,« pravi Klara. Ko so opravili rentgensko slikanje, so videli, da je kost v zelo slabem stanju, na delih dobesedno gnila, zato so morali zdravniki ta del izrezati. Zahtevna operacija je trajala tri ure, prisostvovala je tudi Klara in bila s strokovnostjo zadovoljna, ni pa bila zadovoljna z nadaljnjo oskrbo. Dečka so namreč pustili brez protibolečinskih zdravil, tudi antibiotike so hoteli zelo hitro ukiniti. Warren, ki nekaj tednov ni smel stopiti na operirano nogo, je hitro okreval, njegovo počutje se je tudi izboljšalo, prav tako njegovo zadovoljstvo, saj je prej ves čas živel z neznosnimi bolečinami.

Peterica bodočih slovenskih zdravnikov je s pr eprostimi posegi in zdravljenjem preprečila ali olajšala marsikatero bolezen, hkrati pa so domačine seznanjali z osnovno zdravstveno preventivo, ki se je nanašala tako na zdravo prehrano, saj še vedno velik del otrok je samo enkrat na dan, kot tudi preventivo v spolnosti — tako zaradi spolno prenosljivih bolezni (s HIV-om naj bi bilo okuženih 7 odstotkov prebivalstva) kot zmanjševanja rodnosti.

Vsi trije Novomeščani, ki so bili v Ugandi, so se po vr nitvi domov posvetili še zadnjim študijskim obveznostim na Medicinski fakulteti. Dekleti sta šolanje že zaključili, Klara bo začela opravljati pripravništvo v novomeški bolnišnici v začetku septembra, Živa pa v začetku oktobra. In Klara je že odločena, da se bo po končanem pripravništvu za en mesec vrnila v Ugando. Želi namreč videti, kako nadaljujejo člani naslednje odprave in kako napredujejo »njeni« pacienti. Sicer pa ni lepšega plačila kot hvaležen nasmeh ljudi, ki si jim lahko pomagal. In tega je bilo v Ugandi res veliko.

Članek je bil objavljen v 34. številki Dolenjskega lista, 21. avgusta 2014

Tanja Jakše Gazvoda
Fotografije: arhiv članov humanitarne odprave