DL: Jožefa Kopina z Vinjega Vrha - Pri 95-ih Jožefa še krmi prašičke

21.11.2014 | 14:50

Krmljenje pujskov je še vedno Jožefino veselje. (Foto: L. M.)

Slavljenka Jožefa z županjo Bernardko Krnc, korskimi pevci, predstavniki Rdečega križa, starostnikov in upokojencev. Ob Jožefi sta (na levi) sin Janez in žena Anka, ki lepo skrbita za mamo.

Vse najboljše Pepa, še na mnoga leta, so besede, ki jih je te dni najpogosteje slišala slavljenka Jožefa Kopina z Vinjega Vrha, ki je praznovala 95. rojstni dan. Še sama ne more verjeti, da je že prišla do tako visoke številke. V skoraj sto letih je Jožefa doživela zelo veliko, več hudega kot lepega, pravi, a se še izvrstno drži – zdravje ji kar dobro služi, saj ima le zdravila za uravnavane pritiska in proti kakim bolečinam ter malo slabše vidi. In ker so noči dolge, ona pa ne more spati, se v spominih rada vrača v otroška in mlada leta. Nekaj spominov iz starih časov je delila tudi z nami.

Jožefa se je leta 1919 rodila v Clevelandu, saj so se njeni starši kot še mnogi drugi Slovenci v prvih desetletjih 20. stoletja odselili v ZDA. »Skoraj iz vsake družine sta takrat po dva ali trije odšli s trebuhom za kruhom v Ameriko, ponekod tudi cele družine. Moj oče Anton Lindič je odšel leta 1914, leto dni pozneje je za njim odpotovala še mama Antonija s sinkom. Z ladjo sta potovala 48 dni. Žal je nekaj let star bratec dobil morsko bolezen in tam umrl. Bilo je zelo hudo,» pravi Jožefa, ki je bila stara tri leta, ko so se leta 1922 vrnili domov. Zaslužek se je poznal - oče je v ZDA delo dobil v avtomobilski industriji, mama je kuhala za delavce –, tako sta starša doma lažje napredovala na kmetiji v Gradenjah. Dokupila sta zemljo in imeli so vole, ki so jih premogli le redki.

OPRAVLJALA TEŽAŠKA DELA

Ker pri hiši ni bilo sina – od osmih otrok so preživele le štiri sestre, ostali so umrli za raznimi otroškimi boleznimi –, je Jožefa bila pri hiši kot moški. »Opravljala sem težka kmečka dela, predvsem pa z očetom hodila naokrog delat z voli: na njive, v gozd idr. Zelo sem bila navezana nanj in njegova smrt me je prizadela,« se spominja naša slavljenka, ki odkrito pove, da ni mislila, da se bo kdaj poročila.

A leto dni po očetovi smrti sta se našla s Kopinovim Ivanom z Vinjega Vrha, ki je bil mojster za pokrivanje slamnatih streh. In se je »vžgala« ljubezen, ne slama … »Ja, bila sem stara čez štirideset let, zelo stara za poroko, za tiste čase,« se nasmeje Jožefa. Kmalu se jima je rodil edinec Janez in prav pri njegovi družini Jožefa zdaj lepo preživlja stare dni. Z možem sta si namreč počasi ustvarila kmetijo, Ivan je kot krovec delal okrog, kasneje pa je službo dobil v novomeški Krki.

Zdaj je Jožefa vdova že 28 let, po možu prejema skromno pokojnino. Čeprav so si ta mladi – sin Janez z ženo Anko in otroki – zgradili zraven novo hišo, Jožefa vztraja v stari hiški, le kosijo skupaj. Sicer ima rada družbo, saj je zelo zgovorna, a ljubi tudi svoj mir. Na kmetiji še vedno rada kaj postori – zdaj je to v glavnem krmljenje prašičkov in kokoši. Ne more biti brez dela, ko pa je  bilo to bistvo njenega življenja. »Včasih smo vse delali na roke: motike, grablje, lopata - pa smo šli na njive. V vinogradu je kopalo po 18 kopačev. Ko smo naredili, smo šli drugam. Ženske smo žele tudi ponoči. Pa jedli smo iz skupne sklede, zdaj si pa vsak nekaj nametava na krožničke,« razmišlja 95-letnica in pravi, da je bilo včasih vseeno lepše. »Bili smo utrujeni, a smo zvečer zapeli. Zdaj pa ni nikjer nič slišati, v si samo nekaj jamrajo, kako ni služb. A zemlja se pa zarašča in ni obdelana. Ko bo dovolj hudo, se bo tudi to spremenilo,« je prepričana.

POJE V CERKVENEM PEVSKEM ZBORU

Sama še vedno rada zapoje, ljudske in cerkvene pesmi. Kako tudi ne, ko pa je od leta 1935 korska pevka v cerkvenem pevskem zboru v belocerkovški cerkvi. Najstarejša je med njimi. Vsako nedeljo, ne glede na vreme, se nekaj po 6. uri peš odpravi k sv. maši ob 7. uri. Potem s pevci odide v bližnji vinotoč, kjer pokramljajo o aktualnih zadevah, »nato pa me vedno kdo odpelje domov, ni problema. Čeprav sem že stara, imam veliko ponudb,« se pohvali in nasmeje, kajti smisel za humor je Jožefa ohranila in gotovo je tudi ta recept za zadovoljno življenje in visoko starost. Sicer pa jo razveseljujejo trije odrasli vnuki: Andrej, Janja in Kristina. Prvi je že poskrbel tudi za pravnuka - Jakoba.

Družina je Jožefi za rojstni dan pripravila res lepo praznovanje, prišli so ji zapet korski pevci, čestitke so ji med drugim izrekli iz KORK Bela Cerkev, upokojenci in šmarješka županja Bernardka Krnc. »Županja mi je celo rekla, da moram dočakati sto let, ker me bo potem peljala v moj rojstni kraj, Cleveland!« pravi Jožefa in dodaja, da se bo za to potrudila.

Članek je bil objavljen v 34. številki Dolenjskega lista, 21. avgusta 2014

Lidija Markelj