DL: Vilma Ladika iz Črnomlja - Brezposelna, a ne tudi brez dela
14.11.2014 | 14:45
Zdi se, kot bi bilo Vilmi Ladika iz Črnomlja že v otroštvu določeno, da jo bo šivalni stroj spremljal vse življenje. Ko je bila stara devet let, ji je dedek Mraz prinesel prvi šivalni stroj, izpod katerega so nastajala oblačila za njene punčke. Želela je postati modna kreatorka, a ni imela možnosti. Končala je Srednjo tekstilno šolo v Metliki in kot šivilja 14 let delala v črnomaljski Beti.
»Imela sem srečo, da sem imela dobro mojstrico, ki me je spodbujala, da sem se naučila delati na vseh strojih. Ko so se v Beti nakazovali problemi, sem se zaposlila v Danfossu, kjer sem res delala v treh ali štirih izmenah, a služba je bila zanesljiva. Zraven sem imela nekaj let še popoldansko šiviljsko obrt,« se spominja Vilma, ki je novembra lani v Secopu, ki je nasledil Danfoss, po 16 letih službe ostala brez dela.
Seveda ne čaka, kaj se bo zgodilo, ko novembra letos ne bo več na zavodu za zaposlovanje, ampak je registrirala osebno dopolnilno delo. Izdeluje modne dodatke, s katerimi daje oblačilom nov pridih, ter opravlja manjša popravila oblačil, pri čemer je potrebno veliko ročnega dela in spretnosti. Na Zavodu za izobraževanje in kulturo Črnomelj je obiskovala program Oblikovalke tekstilnih izdelkov z elementi tradicionalne tekstilne dediščine. »To izobraževanje je bilo res dobrodošlo. Šivanja se mi ni bilo treba učiti, veliko pa sem se naučila o trženju in delu z računalnikom, novih vbodih in polstenju volne. Dobila sem tudi potrditev, da sem pri kreiranju na pravi poti. Pomembno je, da smo se brezposelne ženske spoznale, saj bi lahko sodelovale. Znanje, ki smo ga dobile na izobraževanju, je dobrodošlo za dodatni zaslužek,« je prepričana Vilma Ladika, ki ves čas tuhta in išče, kaj bi lahko delala. Saj pošilja prošnje za zaposlitev po Beli krajini in Dolenjski, a odgovori so negativni. Vendar je prepričana, da človek ne sme nikoli vreči puške v koruzo, ko ostane brez dela.
Prepričana je, da kriza ne bo trajala večno in da bodo ljudje znali ceniti tudi naravne materiale, ki so pri njej najbolj priljubljeni. »Morda bodo le prišli do spoznanja, da ni dobro imeti polno omaro oblačil, ampak je bolje, da jih imajo le nekaj, a da so ta toliko boljša. Spoznavam, da je včasih celo dobro, da nas potipa kriza, saj se ljudje marsikdaj odločijo stara oblačila predelati, namesto da bi kupili nova. To je dobro tudi zato, ker je bilo nekdaj blago mnogo kakovostnejše kot danes,« pove iz izkušenj.
Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista, 14. avgusta 2014
M. Bezek-Jakše
DL: Portret tedna - Sašo Đukić
FranciD: Malo se je pa že ispel...
DL: Tatovi so se lotili vežice - Brez...
FranciD: Obvezno napisat ime zavarovalnice!
DL: Pri Slavku Barboriču - Gasilci obiskali...
pureber: Slavko, še na mnoga leta ti želim.
DL: Prenova dol. železnice - Začelo se je,...
miha: Pa da vidmo je reku ta slep. Se pravi...
Tajski boks: Zmagovito na Madžarskem, v...
miha: Kaj je boljši šport kik boks al...
Letošnja Kmetija snemana v drugem letnem času in v drugem kraju
sre, 27.3.2024
DL: Zvonil alarm, a kraje ni bilo; lahko bi ravnali drugače
tor, 26.3.2024
DL: Zahvala ekipi
sre, 27.3.2024
Nuša Derenda ostro zanika govorice o ločitvi
pon, 25.3.2024
Dvojčici Yebuah: Vse najboljše za 50. rojstni dan
tor, 26.3.2024