DL: Nasilje nad starejšimi - Ko roko dvigne otrok, najbolj boli

13.11.2014 | 14:50

Sonja Žugič je ena izmed dvanajstih regionalnih koordinatork za obravnavo nasilja v državi. (Foto: A. Kerin)

Predsednik Pokrajinske zveze društev upokojencev Posavje Jožef Žnidarič opaža, da se vedno več starejših zapira v svoje domove oziroma imajo zelo omejene socialne stike. (Foto: A. Kerin)

»Vse se je začelo, ko je sin ostal brez službe. Stiska doma in v družbi je bila velika, začel je piti, kmalu pa so se začeli tudi pritiski, naj mu posodim kakšen evro. Ker mu kasneje to ni več zadoščalo, je vsak mesec samo čakal, kdaj bom dobila pokojnino. In sem mu jo seveda dala, čeprav zame ni potem ostalo skoraj nič. Kaj pa bi drugega naredila, saj je vendar moj sin?«

To je pripoved ene izmed posavskih upokojenk, ki je želela ostati neimenovana. Njena zgodba pa še zdaleč ni osamljena. Nasilje nad starejšimi je namreč tudi v Sloveniji vedno pogostejši pojav. Podatki, ki so bili objavljeni ob letošnjem  svetovnem dnevu ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, so pokazali, da se za štirimi stenami slovenskih domov dogaja marsikaj, kar starejši pogosto skrivajo in zamolčijo.

Najpogosteje gre za zanemarjanje, zaradi številnih socialnih stisk pa ni redko niti finančno nasilje, ki vključuje krajo denarja, zlorabo bančne kartice ter prisilo k podpisu pogodbe in oporoke. Starejši pri nas so tudi žrtve fizičnega nasilja (prevladujejo klofutanje, lasanje in udarci), mlajši pa se nad starejšimi pogosto znašajo tudi psihično, in sicer z zmerjanjem, poniževanjem in odrekanjem stikov z ljudmi.

Skrito pred očmi javnosti

Po mnenju predsednika Pokrajinske zveze društev upokojencev Posavje Jožefa Žnidariča pa je vse to le vrh ledene gore. Starejši namreč pogosto sploh ne želijo, da bi se o njihovih težavah javno razvedelo. »Nasilje nad starejšimi se dogaja med štirimi stenami in je skrito pred očmi javnosti. Nasilni so tako vnuki kot otroci, kar je velikokrat predvsem posledica krize, v kateri smo se znašli. Danes je namreč težko preživeti, in mladi vedno bolj pritiskajo na starejše, da jim pomagajo,« pojasni Žnidarič, po mnenju katerega bi morala država več narediti za promocijo nenasilja in predvsem za večje sožitje med generacijami.

Da je nasilje nad starejšimi v Sloveniji čedalje večja težava, opažajo tudi na centrih za socialno delo. Pri tem pa je pomembno vlogo po mnenju Sonje Žugič, ene izmed dvanajstih za obravnavo nasilja v državi, odigrala spremenjena socialna zakonodaja. »Prihaja do konfliktov, ki jih prej ni bilo ali pa so bili mogoče bolj skriti. Generacije so zaradi krize bolj prisiljene živeti skupaj in zaradi tega prihaja do več konfliktov. Večinoma gre predvsem za psihično in ekonomsko nasilje, ko so ljudje v stiski, je tega nasilja še več.«

Vse se začne pri vrednotah

Če smo naredili korak naprej pri zaznavanju te oblike nasilja, pa nas še veliko dela čaka na področju oblikovanja ustreznih ukrepov pomoči. Obstoječi vzvodi, ki so se kot pozitivni izkazali pri drugih oblikah nasilja, namreč po mnenju Sonje Žugič za to generacijo niso primerni. »Velikokrat se zgodi, da tudi če mi dobimo informacijo, da se nekje dogaja nasilje nad starejšim, ta potem ob našem prihodu vse skupaj zanika. Starši bi namreč svoje otroke radi zaščitili, drug problem pa je, da ne želijo iti stran od doma. Zaradi vsega naštetega je še kako pomembno, kako bomo pristopili k družini, zato iščemo nove načine.«

Posavska koordinatorka za obravnavo nasilja rešitev vidi v mobilnih varnih hišah in večji aktivnosti socialnih služb. Kot poudarja, izkušnje kažejo, da so redni pogovori socialnih delavcev z družinskimi člani v nasilje vpetih družin v marsikaterem primeru pripeljali do tega, da se je nasilje umirilo oziroma sčasoma tudi izginilo.

Ker pa se vse začne in konča pri vrednotah, bo za spremembe na tem področju potreben tudi družbeni premik. »Danes je vse naravnano na mlade, lepe, uspešne, pozablja pa se na starejše. Ko govorimo o tem, koliko denarja gre za pokojnine, sporočamo, kakšno breme so starejši ljudje. Poleg tega se iz manjših krajev postopoma umikajo določene institucije, kot so banke, ki so zelo pomembne za starejše osebe, manj je avtobusnih prevozov,« je nekaj težav, s katerimi se soočajo predstavniki starejše generacije, naštela Sonja Žugič. Odgovorni v državi, ki takšne ukrepe sprejemajo, pa očitno pozabljajo, da bodo tudi sami enkrat stari.

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista, 14. avgusta 2014

A. Kerin