DL: Prvi v mreži ‘in situ’ ohranjenih kozolcev

9.11.2014 | 15:20

Simončičev toplar na Bistrici pri Šentrupertu sodi po stopnji likovne okrašenosti in kakovosti obrtniške izvedbe med najpomembnejše toplarje v Sloveniji.

Tesarski mojster Janko Gregorčič; fotografija je bila posneta z razstavljenega panoja, izvirnik je v arhivu družine Gregorčič.

Na ogled so ob odprtju prenovljenega kozolca postavili del Gregorčičevega orodja.

Alojz Gregorčič, sin tesarskega mojstra Janka

Bo podkev z zelenjem odgnala nesrečo?

Simončičev ali Blažetov toplar, kot mu rečejo domačini, na Bistrici pri Šentrupertu je slovenska vlada 26. julija leta 2001 kot prvega med kozolci na Slovenskem razglasila za kulturni spomenik državnega pomena, od 26. julija letos pa predstavlja tudi prvi na mestu nastanka obnovljen kozolec v Deželi kozolcev, prvem muzeju kozolcev na prostem na svetu, in tudi prvi kozolec nastajajoče mreže na mestu ohranjenih lesenih stavb v Mirnski dolini.

Simončičev toplar je bil pravzaprav povod za nastanek omenjenega muzeja na prostem in naj bi sprva svoje mesto dobil v njem, vendar je med procesom nastajanja Dežele kozolcev, v katerega je bila vključena široka strokovna skupina, prišlo do strokovne odločitve, da ostane na svojem mestu in se tam tudi obnovi. To je lani občina Šentrupert kot njegova lastnica pod strokovnim nadzorom novomeške območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) tudi naredila.

TESARSKI MOJSTER JANKO GREGORČIČ

»Simončičev toplar na Bistrici je delo enega izmed najkakovostnejših tesarskih mojstrov na Slovenskem v obdobju med obema vojnama, v času svetovne gospodarske krize, ko je bila med tesarji še posebno močna konkurenca. Njegov kozolec je rezultat več kot dvestoletnega znanja tukajšnjih tesarjev, ki se je prenašalo iz roda v rod, kar se kaže v gradbenotehnični brezhibni izvedbi ter funkcionalni in estetski dovršenosti,« je orisal mag. Dušan Štepec, konservator novomeške območne enote ZVKDS in avtor monografije o Simončičevem toplarju iz leta 2011, ki je bdel nad prenovo kozolca. Kozolec je po naročilu Jožeta  Simončiča leta 1936 postavil tedaj 28-letni tesarski mojster Janko Gregorčič, po domače Miklavžinov Janko, iz bližnje Slovenske vasi.

»Gregorčič je bil najbolj znan po izdelovanju kozolcev. Izdeloval je predvsem toplarje in kozolce na kozla. Letno jih je naredil kakih pet. Eden njegovih najzgodnejših kozolcev je bil Avščev toplar, ki še stoji na domačiji Bistrica 38 in je datiran v leto 1934. Za njim je izdelal še številne druge v Mirnski dolini, v Trebnjem in okolici, na Trebelnem, v Suhi krajini, na desnem bregu Save v okolici Litije, Sevnice in Radeč. Med vsemi pa je najbolj znan prav Simončičev toplar,« je razlagal Štepec. Sicer pa je mojster s svojimi pomočniki izdeloval in popravljal tudi ostrešja na hišah in gospodarskih poslopjih, opravljal zahtevna tesarska dela na cerkvenih strehah in zvonikih, izdeloval skednje in svinjake, naredil številne lesene mostove čez Mirno in njene pritoke ...

»Janko Gregorčič je imel za različno velikost kozolcev izračunan potreben čas njihove izdelave: za toplar na dva para oken je bilo potrebnih 200 ´šihtov´ oz. približno štiri tedne, za kozolec na tri pare oken 300 ´šihtov´ oz. približno šest tednov in za kozolce na štiri pare oken 360 ´šihtov´ oz. devet tednov dela skupine od šestih do osmih tesarjev. Delovni dan je trajal od zore do mraka, pri izdelovanju kozolcev pa so uporabljali predvsem hrastov in smrekov les,« je povedal Dušan Štepec. Simončičev toplar ima tri pare oken in na južni strani ornamentiran gank s stopnicami.

POŠTEN, NATANČEN IN DRUŽBENODEJAVEN

Tesarskega dela se je od svojega očeta Janka naučil tudi Alojz Gregorčič, ki pa se je poklicno sicer usmeril v strojništvo. Prav letos mineva 30 let od smrti Miklavžinovega Janka in bi bil zagotovo zadovoljen ob pogledu na prenovljeni toplar na Bistrici. »Bil je izredno dober in pošten, nikoli prepirljiv. Tudi če je kdo od  delavcev naredil kaj narobe, ga ni okregal pred drugimi, vedno se je z njim pogovoril na samem. To je vrlina, ki bi mnogim še danes prišla prav. Na ta način je vzpostavil tudi avtoriteto, tako da so ga cenili ljudje iz stroke in zunaj nje. Bil je tudi zelo natančen in ni bil kmalu zadovoljen ne s svojim delom ne z delom drugih. Vedno je stremel k boljšemu,« se je spominjal Alojz in dodal, da oče ni bil zaprt le v svoj poklic. Bil je vpet v družbeno življenje, več kot štiri desetletja je vodil prostovoljno gasilsko društvo Šentrupert, ki je po njegovi zaslugi prek nekega rojaka leta 1953 dobilo prvi gasilski avto iz Amerike. Dolga leta je bil aktiven v tedanji krajevni skupnosti in pri gradnji Slovenske vasi, pel je v cerkvenem pevskem zboru ...

Alojz Gregorčič, ki je s svojimi tesarskimi izkušnjami in tehničnim znanjem sodeloval tudi pri obnovi toplarja, skrbno hrani obsežno zbirko očetovega orodja. Šteje več kot  250 kosov, dobršen del pa je popisala in v zbirko uvrstila kustosinja Dežele kozolcev Alenka Lamovšek v okviru pripravniške naloge pod mentorstvom Ivice Križ iz Dolenjskega muzeja, ki je bila del izpita za pridobitev naziva kustos na kulturnem ministrstvu. »Ob raziskovanju Janka Gregorčiča, njegovega dela in orodja so seveda najzanimivejši tisti kosi, ki jih je izdelal sam, ali pa izdelki kovaške delavnice Mandelj, ki so, kot pravijo sogovorniki, bili tako dobri, da so v roke pasal´ in se je z njimi dobro delalo. Izpostavila bi orodja, ki jih je dobil iz tujine — posebno žago in svedre — in tiste, ki jih je označeval s svojimi inicialkami, saj je orodje posojal svojim delavcem, ki so delali v ´kompanijah´ ali ´partijah', kot so tedaj imenovali skupine delavcev. Ker so mu kladivo za označevanje ukradli kar dvakrat, lahko sledimo, iz katerega obdobja je posamezno orodje, saj se inicialke po sami obliki med seboj razlikujejo,« je povzela Alenka Lamovšek.

OBNOVA POSEBEN IZZIV

Obnovo Simončičevega toplarja je prevzelo podjetje Gradbeni inženiring Janko Brate s podizvajalci; gradbena in zemeljska dela je izvedel Marjan Slapšak iz Prelesja, zahtevna tesarska in krovska dela pa Damjan Bajc z Zidanega Mosta pri Trebnjem. Med obnovo so kozolec dvignili za približno 20 centimetrov, betonske podstavke pod nosilnimi stebri zamenjali s kamnitimi in okoli njega naredili drenažo, da bi preprečili nadaljnje zamakanje. »Na sprednjem čelnem oboju in na ograji ganka so zamenjali dotrajane ali fizično uničene deske. Na hodniku v nadstropnem delu so z novimi zamenjali pohodne deske v zadnjih dveh tretjinah in na novo izdelali vrata v podnicah. Tudi na ganku so dotrajane podnice zamenjali z novimi. Na glavnem pročelju sta bili rekonstruirani prezračevalni lini. Na strešni konstrukciji so zamenjali late na špirovcih in tri manjkajoče škarje na višini srednjih leg, ohranili pa so prvotno kritino. Za spajanje novih kosov lesa s starimi so uporabili tradicionalne tesarske vezi,« je v nekaj besedah obnovitvena dela opisal Dušan Štepec. Pri tem je ves čas sodelovala tudi arhitektka Barbara Krese iz Novega mesta, ki je obnovo obdelala v svoji diplomi, ki jo je lani uspešno zagovarjala na Fakulteti za arhitekturo.

Med obnovo so pod enim izmed nosilnih stebrov našli konjsko podkev. Te so v preteklosti, obešene na objekte, imele apotropejski pomen, odganjale naj bi hudobne duhove, zlo, bolezni, nesreče ... Zato je na podkev domači župan Rupert Gole, ki je tudi idejni oče Dežele kozolcev, na odprtju obnovljenega Simončičevega toplarja 26. julija, ki so jo pritrdili na steber, pod katerim so jo našli, obesil šopek zelenja. Kdove — morda so s tem kozolec ubranili pred kakšno nesrečo.

Članek je bil objavljen v 32. številki Dolenjskega lista, 7. avgusta 2014

Besedilo in fotografije: Mojca Žnidaršič