DL: Sabina Gosenca, po novem Črnomaljka

30.10.2014 | 14:45

Sabina Gosenca je svojo zgodbo razkrila v pogovoru z belokranjsko kantavtorico in voditeljico Eriko Kralj. (Foto: M. B.-J.)

Sabina Gosenca je svojo zgodbo razkrila v pogovoru z belokranjsko kantavtorico in voditeljico Eriko Kralj. (Foto: M. B.-J.)

Sabina Gosenca, Novomeščanka, ki je zadnja leta živela v Ljubljani, se je pred pol leta preselila v Črnomelj. Mnogi jo poznajo predvsem iz oddaj na Vašem kanalu, čeprav zase pravi, da je medijski multipraktik, saj je delala že za vse medije — tako za tisk, radio kot televizijo. Marsikdo pa ne ve, da je za Sabino tudi velika življenjska preizkušnja.

Sabina zase pravi, da je največji pečat pustila v oddaji Krono šport na Vašem kanalu, čeprav je pripravljala tudi športni pregled in vodila mladinsko oddajo Brez panike. »Od nekdaj sem se ukvarjala s športom, predvsem z gimnastiko. Zaradi tega tudi takšna strast do športnega novinarstva, ki pa ni bila nič manjša od strasti do plesa. Želela sem si trenirati akrobatski rokenrol. A v Novem mestu ga ni bilo. Ustanovila in vodila pa sem navijaško plesno skupino,« pove Sabina, ki je študirala kadrovski menedžment, njena diplomska naloga pa je bila povezana z zvezdništvom v športu. Trdi, da so športniki povsem običajni ljudje, za zvezdnike pa jih naredijo mediji.

Razpetost med Novim mestom, kjer je delala na televiziji, in Ljubljano, kjer je živela in pisala diplomsko nalogo, pa je bila očitno za njeno telo preveč stresna. In pred desetimi leti jo je pri zagnanem novinarskem delu ustavila šele diagnoza, ki je zanjo pomenila veliko prelomnico. Predvsem pa je začela povsem drugače gledati na življenje. »Opazila sem spremembo na koži, ki sem jo najprej nameravala lasersko odstraniti v kozmetičnem salonu. A dermatologinja je menila, da je potreben kirurški poseg. Takrat sem si rekla: »Pa ne ravno pred 25. rojstnim dnem in koncem leta, ko si želim žurirat'!« V bolnišnico so me sprejeli prav na rojstni dan. Takrat sem se soočila tudi s tračastimi govoricami, češ da sem v bolnišnici, ker sem imela splav, pa da imam raka v končnem stadiju in da je pred mano le še malo življenja. V resnici pa sploh še nisem imela izvidov. Šele pozneje so mi povedali, da sem imela kožnega raka. A prav zaradi takratnih govoric sem se odločila, da odkrito govorim o svoji bolezni,« je v pogovoru z Eriko Kralj povedala na Kavarniškem večeru v Črnomlju. Na srečo je bil maligni melanom šele v zgodnjem stadiju. »Rekli so mi tudi, da imam sicer zdrav organizem. A tudi sama si dopovedujem, da mi ni nič, da sem zdrava, seveda pa hodim na kontrolne preglede. Res pa sem prenehala jesti sendviče iz avtomatov, ker imajo preveč E-jev in so bili prej moja najobičajnejša hrana. Začela sem jesti bolj zdravo, se postavljati zase ter širiti pozitivno energijo,« se nasmehne.

Na stranski tir je postavila tudi novinarstvo, vse znanje in izkušnje, ki jih je dobila, pa je uporabila na drugačen način. Vodi prireditve, v prihodnosti pa se vidi tudi v odnosih z javnostmi, predvsem v športu. Pravi, da ji ni t ežko nastopati v javnosti, prepričana pa je, da vsak tega pač ne more početi in da mora imeti človek za to tudi talent. Na vprašanje, kako bi to delala v Beli krajini, se zasmeji, češ, lahko, če me podpre občina ali kakšno podjetje. »Ko sem se odločila za Belo krajino, sem vedela, da tu ne bom ne lačna ne žejna. A ne le jesti in piti, v Beli krajini si želim delati in zdaj spoznavam, na koga se lahko obrnem. Urejam tudi športni portal Triumfator.si. Internet je medij, ki obeta, in treba bo veliko narediti tudi pri internetni promociji Bele krajine in razmišljati o tem, kako privabiti na prireditve v Belo krajino tudi druge, ne le lokalnih medijev. Vsak dan se v lokalnem okolju najde vsaj ena zgodba človeka, ki ne bo odšel v Ljubljano, ampak bo ostal v Beli krajini. Tudi jaz sem se iz Ljubljane vedno vračala v Novo mesto, čeprav se mi je zdelo, da je zame premajhno. Večina mojega dela zdaj sicer neposredno ni povezana z Belo krajino, a bi rada tudi v Beli krajini pustila svoj pečat,« zaupa, ob tem pa ne pozabi omeniti, da si želi napisati tudi knjigo.

Članek je bil objavljen v 32. številki Dolenjskega lista, 7. avgusta 2014

M. Bezek-Jakše

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava