DL: Zanimiva oblačila Vite Ivičič - Navdihujejo jo cvetoči travniki

14.10.2014 | 14:50

Navdih za najnovejšo kolekcijo je dobila v narodni noši iz Poljanske doline.

Vito pri ustvarjanju navdihuje narava, še posebej cvetoči travniki.

Na razstavi oblačil v črnomaljski Primožičevi hiši je morala Vita Ivičič obiskovalcem marsikaj pojasniti.

Ko je bila Vita Ivičič iz Črnomlja še zelo majhna, se je igrala nekoliko drugače kot njeni vrstniki. Mama ji je dala gumbe in nit, na katero jih je nizala. A kmalu je vzela v roke tudi šivanko in hitro je izpod njenih rok nastala prva obleka. Danes je Vita stara 24 let in še vedno šiva, kar pa sešije, z zvrhano mero domišljije tudi sama kreira.

Svojo kreativno pot je Vita začela že v osnovni šoli. Oblikovala je nakit. Kot dijakinja črnomaljske gimnazije je ves čas sanjarila o študiju dizajna  v Londonu. Danes priznava, da ni vedela, v kaj se spušča, ko se je v 4. letniku gimnazije vpisala na prestižno fakulteto Central Saint Martins College of Art and Design v Londonu. Prijavljenih je bilo več kot 3.000 bodočih študentov z vsega sveta, sprejeli pa so jih le 60. Vita je bila med njimi in leta 2009 se je začela njena ustvarjalna pot v Londonu. Po letu študija na Central Saint Martins College of Art and Design se je v Londonu odločila nadaljevati študij oblikovanja pletenin na fakulteti Chelsea College of Art and Design. S svojimi izdelki ji je znova uspelo prepričati zahtevno komisijo in po treh letih intenzivnega izobraževanja je junija lani diplomirala z najvišjimi mogočimi ocenami. To je uspelo le redkim v njeni generaciji.

Z zaključno kolekcijo, ki je bila tudi tema njenega diplomskega dela, je bila povabljena na več oblikovalskih sejmov in festivalov, kjer je bila tudi nagrajena. Izdelovala jo je pol leta, tako rekoč dan in noč. Glavni navdih pri nastajanju kolekcije pa so bile rože in naravni surovi materiali, ki so Vitine strasti. Eksperimentirala je prav s cvetovi in listi rož, ki jih je posušila in natisnila na blago. Sicer pa je kolekcija v celoti spletena, naravne materiale, ki jih je uporabila, pa je natančno izbirala. Gre za bombaž, lan, svilo kibisu z Japonskega, angora in merinovolno. Barve, ki jih je uporabila, so bile pridobljene po naravni poti. »Rada bi ozaveščala ljudi, saj se zavedam, da vsi preveč kupujemo oblačila, ne pogledamo pa, kaj kupimo. In če kupimo na primer poceni majico, je v ozadju veliko žalostnih zgodb delavcev v Indiji, na Kitajskem, povezanih z mučenjem. Sama raje kupujem draga in trajnostna oblačila ter jih nadgrajujem,« zrelo razmišlja mlada Vita.

Kot je dejala na otvoritvi razstave oblačil v Črnomlju, je v ozadju diplomske kolekcije veliko raziskav, poskusov, jeze in razrahljanih živcev. Toda to ve le ona, tega na razstavi ni bilo opaziti. Na ogled je postavila še svoja najljubša in izbrana oblačila, tudi najnovejšo kolekcijo oblačil, ki jo je oblikovala letos spomladi, ko je bila na obisku v Sloveniji, kamor se zelo rada vrača. In takrat si vzame čas, da se poglobi v različnost belokranjskih oblačil iz preteklosti. Predvsem jo zanimajo postopki in tehnike izdelave domačega platna ter narodnih noš. In tako je spomladi nastala kolekcija, za katero je dobila navdih v narodni noši iz Poljanske doline.

Za zdaj namerava še ostati v tujini, a si zastavlja dolgoročne cilje. »Če bi imela svojo blagovno znamko ne le oblačil, ampak tudi drugih oblikovalskih izdelkov, ki bi bili maloserijski, a kakovostni, bi z veseljem sodelovala z belokranjskimi delavci. Že zdaj mi veliko Belokranjcev pomaga pri nabavi materiala, pri pridobivanju novih znanj in z nasveti. Priznam, da je v ozadju mojih izdelkov veliko ljudi,« je povedala Vita. Njena agenta prodajata njene vzorce v Italiji in ZDA, sodeluje pa s podjetji po vsem svetu. Ima status svobodne oblikovalke in ima tudi načrte o nadaljnjem študiju. »Rada bi v Veliki Britaniji delala magisterij, a je pri vpisu velika selekcija, še večji problem pa je, da gre za velik finančni zalogaj,« vidi oviro Vita Ivičič. A upajmo, da ji jo bo uspelo premagati.

Članek je bil objavljen v 29. številki Dolenjskega lista, 17. julija 2014

Besedilo in fotografije: M. Bezek-Jakše