Na Glavnem trgu že diši po pečenem kostanju

2.10.2014 | 13:15

Na Glavnem trgu že diši po pečenem kostanju
Na Glavnem trgu že diši po pečenem kostanju
Na Glavnem trgu že diši po pečenem kostanju

Vljudno vabljeni na Glavni trg, kjer smo z včerajšnjim dnem odprli sezono pečenega kostanja. V nadaljevanju dodajamo še zgodbo o nekdanji peki kostanja na Glavnem trgu, ki jo je spisal Igor Merlin.

ZORETOV KOSTANJ

Zoreti so živeli na Šolski ulici 7 nad Seidlovim mlinom. Preživljali so se s trgovino, ki so jo imeli v najemu med »Gostiščem« in arkadami na zgornjem koncu Glavnega trga.

V drugi polovici petdesetih let so v jesenskem času pekli kostanj na osrednjem delu Glavnega trga na izteku Muzejske ulice, tam kjer sedaj v božičnem času toči medico in prodaja med Gorenc iz Šmarjeških Toplic. Peko kostanja z vso logistiko je organizirala gospa Zore.

Kostanj so dobavljali iz Podgrada, Stopič, Zajčjega vrha in drugih podgurskih vasi. Za ta namen se je gospa Zore predhodno dogovorila ter ob koncu kostanjeve sezone obiskala vse dobavitelje ter jih »skeširala« po dogovorjeni ceni. Enakomerna in stalna dostava je bila zagotovljena z vsakodnevnim naročanjem. Ker podgurci v petdesetih letih še niso imeli telefonov, je šel k predhodno dogovorjenim dobaviteljem kurir sporočiti kdaj in koliko kostanja naj se dostavi. Kurir je bil običajno eden od dijakov gimnazije, podnajemnik v Zoretovi hiši, ki se je v zelo zgodnji jutranji uri okoli petih s kolesom odpravil v podgurje ter se vrnil do začetka pouka.

Kostanj so hranili v kleti Zoretove hiše, ki so ga zaradi nevarnosti samovžiga z lopato premetavali dvakrat na dan.

Rezanje kostanja so opravljali ob večerih. Včasih ga je rezalo do osem stalnih žensk iz mesta ter nastanjeni dijaki v pozne večerne ure.

Za peko je imela gospa Zore dve pečici, ki so po Glavnem trgu oddajale vonjave od časa zrelosti kostanja do sredine decembra, vsak dan do osmih zvečer. Pripovedovalec TS predvideva, da je gospa Zore zaslužila svojega fičota v eni sezoni peke. Pri tem si je včasih pomagala tudi z majhno zvijačo, ko je v dno merice zatlačila časopisni papir. Pečen kostanj je bil cenovno dostopen vsem socialnim slojem, tudi šolarjem.

TS je s sodelovanjem pri Zoretovem kostanjevem biznisu kompenziral plačilo stanovanja od začetka šolskega leta do novega leta. Ena od njegovih anekdot, ki se je prav dobro spomni, je, da je nekega dne, ko je prodajal kostanj, k nakupu pristopil njegov razrednik, ki ga je prijazno ogovoril in bil prijazen, naslednji dan pa je dobil ukor, ker je bilo tedaj delo dijakom prepovedano.

Kostanj je na spodnjem delu Glavnega trga pekla tudi gospa Kos z Brega, ki je sicer prodajala tudi časopise.

Zoretova in Kosova sta kostanj prenehali peči okoli leta 1970.

Zavod za turizem Novo mesto

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava