FOTO: Izlet PD Črnomelj na Vogle v bohinjskih gorah

2.10.2014 | 14:40

Muhasto poletje se je prevesilo v jesen in na vrsto je prišla planirana tura na brezpotne Vogle v bohinjskih planinah. Vremenska napoved je začuda obetala lep vikend, zato se nas je zbralo kar lepo število udeležencev. Z osebnimi avtomobili in kombijem smo v zgodnjih jutranjih urah zdrveli proti Bohinju. Vmesna ploha nekje na poti je v marsikomu vzbudila rahel dvom glede vremenske napovedi, vendar je čudovito jesensko sonce na izhodišču ture na planini Blato razpršilo še zadnje dvome. Obetal se je krasen jesenski dan.

Prek Planine pri Jezeru smo dokaj hitro »prisopihali« do planine Dedno polje. Malica in krajši počitek in že smo odšli soncu nasproti po dolini za Kopico. Markirano pot smo kaj kmalu zapustili in se po pastirskih stezicah povzpeli v sedlo med Prvim Voglom in Slatno. Obzorja so se nam začela odstirati in številni bohinjski vrhovi so se nastavljali našim pogledom. Malce naporen vzpon na Prvi Vogel je obilno poplačal razgled z njegovega prostornega vrha. Nadaljevanje poti ni obetalo posebnih težav, zato so se tudi tisti z »manjšo« kondicijo odločili nadaljevati pot.

Malce gor in malce dol ... vmes pa božanski razgledi po gorskem kraljestvu. Plečati Debeli vrh in zasanjana planina V Lazu pod njim sta privabila marsikateri pogled. Na drugi strani pa venec bohinjskih gora od Bogatina pa vse do Črne prsti in v migetajočih meglicah daljna piramida Snežnika – pravi raj na zemlji.

Prek Srednjega Vogla smo zagrizli kolena v strmine Zadnjega Vogla. Odkril se nam je očak Triglav s poprhom svežega snega, pa Razor, Prisojnik in nezgrešljivi Jalovec v modri daljavi. Na vrhu Zadnjega Vogla so srečni obrazi vseh, še posebej tistih, ki so sprva hoteli na krajšo varianto, povedali vse. Po izdatnem počitku smo sestopili po ne povsem lahkem pobočju na preval Vratca. V mestoma krušljivem svetu je bila potrebna zvrhana mera pazljivosti, da kdo izmed nas ni bil deležen »kamnitega« pozdravčka.

Na Vratcih pa nekaterim izmed nas še ni bilo dovolj in smo pohiteli še na greben Zelnarice, ostali pa so sestopili po dolini Za Kopico nazaj na Dedno polje. Na vrhu Zelnarice se nam je odprl pogled na smaragdno očesce jezera v Ledvici in na žagaste grebene Lepega špičja nad njim. Pogled za bogove!

Tudi samo nadaljevanje grebena proti Kopici in obema Tičaricama je minilo kot v sanjah. Sproščen klepet med potjo je bil zagotovilo, da nikomur od nas ni odveč delati ta nemajhen ovinek. Srebrnkasti cvetovi planik, ki so počasi odcvetale, so nas spremljali večji del tega prečenja nad sanjavo dolino Sedmerih jezer.

Tudi boleče noge ob snidenju s preostalimi udeleženci na Planini pri Jezeru niso skalile lepih občutkov, ki smo jih preživeli ta dan. Gotovo je vsak odnesel kaj lepega s te res nepozabne ture.

Tekst in fotografije: Stane Poljak

Galerija