Odprtje razstave Jožeta Marinča, Galerija Krka Novo mesto

23.9.2014 | 19:00

Na ogled bo svoja dela postavil umetnik iz Kostanjevica na Krki, Jože Marinč. Slovesnost otvoritev bo v torek, 23. septembra 2014, ob 19. uri.

Razstava bo na ogled do 21. oktobra 2014.

(Ne)dokončani sprehodi po arhivu občutij

V svojem razgibanem likovnem opusu je Jože Marinč postavil lastna pravila likovnega delovanja. Občutljivo zaznava čas in dejstva, ki jih ponuja širše okolje. Zaveda se položaja, s katerega opazuje svet okoli sebe, ga komentira in likovno interpretira, sam sebi pa dopušča, da je njegova likovna pripoved lahko povsem sproščena in neobremenjena, odvisno od trenutka, v katerem se porodi in uresniči. Marinč nikoli ni zapadel v čisti modernizem, niti v čisto estetiko. Čeprav so njegove slike na oko privlačne, zanje vedno išče različne možnosti predstavitev. Urejen niz slik na golih, belih stenah ga nikoli ni zanimal. Drugačnost, ki ji je zavezan, vedno določi sam oziroma njegova nemirna ustvarjalna nrav.

V vrsti razstavljenih slik iz različnih obdobij ustvarjanja so navzoča umetnikova občutja narave in lastnih spominov, na kar nagovarja tudi sam avtor z naslovi, ki jih daje tem podobam. Cikel slik je svojevrstna kombinacija igrivega in neobremenjenega snovanja ter na drugi strani premišljenega likovnega nagovora. Čeprav so to izrazito abstraktne likovne tvorbe, pri katerih na prvi pogled ne razpoznamo konkretnega motiva, so ti zapisi vendarle nekakšen umetnikov dnevnik, morda tudi barometer občutij, ki jih slikar beleži in zaznamuje s svojimi intervencijami na platnu oziroma lesenem nosilcu podobe. Njegove z različno velikimi lopaticami ustvarjene slike na videz nimajo prostorskih ambicij, so brez kakršne koli perspektive, saj ima vsaka točka na njih enako vrednost. Barve ves čas enako intenzivno žarijo in žarčijo umetnikovo pozitivno naravnano naravo, hkrati pa je vse enako intenzivno usklajeno, povsod vladajo podobno harmonične strukture. Ti spontani vtisi so hkrati dokument trenutka, kar sporoča vehementnost potez, za katere se zdi, da prihajajo nekako same od sebe, čustveno porojene iz slikarske nuje.

Estetski elementi na Marinčevih podobah se pojavljajo spontano, so že del slikarjevega podzavestnega ravnanja, ne toliko premišljene zasnove oziroma natančno koncipiranega osnutka. Avtor se prepušča lastni senzibilnosti in tke svoje intimne zapise, s katerimi se ob

določenem času odziva na določeno razpoloženje v dialogu z okoljem, v katerem živi in ustvarja. Vedno ga predvsem zanima ambientalna ureditev slik na razstavi. V Dolenjskem muzeju (2009) je razstavil 365 slik, ki so položene na tla kot velika talna preproga prekrile prostor razstavišča. V tem pogledu bi lahko bil umetnikov končni cilj tudi neskončno dolga slika, ki bi se nenehno dopolnjevala z novimi vtisi in se nizala iz sedanjosti v prihodnost, torej neskončnost. Vedno bi jo bilo mogoče dopolniti z novimi vtisi, z novimi doživetji. Tokrat klasični slikarski del (kot sakralni prostor) na razstavi zaključi – kot na piedestalu – podoba Marije. Iz ognja rešena reliefna skulptura Marija (kovina, plastika, aluminij, 85 cm x 37 cm x 10 cm, 2010) ni umetnikovo delo. Je, če ga natančneje opredelimo, duchampovsko razumljen ready-made, postavljen na razstavo kot ikona. Ready-made predmet je »vsakdanji predmet, povzdignjen na raven umetniškega dela prek izbire umetnika« (Andre Breton). Reliefna skulptura Marija je nastala v požaru, ki je 14. marca 2010 zajel gostilno Žolnir v Kostanjevici na Krki. Po pogašenem požaru so lastnikovi prijatelji pomagali pri čiščenju in odpravljanju posledic. Jože Marinč je opazil zanimiv ostanek pogorelega električnega štedilnika. Lastnik Oto Sevšek mu ga je dal in rekel, naj z njim naredi, kar hoče. Marinč je to iz ognja naravno ustvarjeno reliefno skulpturo, ki asociira na devico Marijo, uvrstil na svojo razstavo.

Asociativne slike narave se raztapljajo in izginevajo, prekrivata jih goreča ekspresivnost in impulzivnost. Umetnikova podzavest, ki se razgrinja na podobah, se kaže v močnih, vse bolj dramatičnih barvah. A naj bodo ti zapisi še tako osebni, puščajo prostor, da se gledalec vživi vanje. To si slikar nekonvencionalno privošči celo na isti podobi, ki lahko ob različnih priložnostih nosi različna sporočila. Prek podobe enakomerno napete vrvice za perilo določajo vsebino slike, odvisne od predmetov, pripetih na kljukice. Če so na kljukice pripeti papirji z verzi ali celimi pesmimi, nosi slika naslov Pesnik, slikarjevo sporočilo je poetično. Če so na kljukice pripeti polne, prazne ali le deloma izpraznjene tablice tablet, nosi slika naslov Zdravljenje zemlje, slikarjevo sporočilo je stvarno. Ko tablice tablet zamenja in pripenja druge simbole, gledalca popelje v novo zgodbo.

Sodobna umetnost pogosto uporablja tehnike performansa ali instalacije, prek katerih umetniki raziskujejo problemsko področje, ki so si ga izbrali. Umetniške instalacije so od nekdaj burile umetniško in širšo javnost, pogosto pa so predvsem prava paša za oči. Marinč si zlahka privošči, da odpre razstavo s performansom, oblečen v rdeč plašč z raznobarvnimi

žepi znotraj, kot kakšen Krispan, dobri mož iz njegovega otroštva. Jasno je, da to ni »pravi« Krispan, Marinč ne deli otrokom z velikimi in hrepeneče pričakujočimi očmi daril, je pa simbol dobrote. Darovanja. S svojim dejanjem postane medij, prek katerega spregovori tuja ¬– a globoko v njegovi podzavesti spravljena - misel, je utelešenje obdarovanja.

Okrasne velikonočne dekoracije jajc so univerzalne, največkrat enostavne, ter izpostavljajo posebno ozračje ob njihovem nastajanju. Marinč ne ustvarja fantastične velikonočne dekoracije, ne barva kurjih ali prepeličjih jajc, jih ne obeša na vejice dreves in ne polaga v okrašene koške ali na dekorativni mah. V veliko pleteno košaro (gnezdo) polaga velike barvno poslikane predmete, ki po obliki spominjajo na predimenzionirana jajca. Predmeti so v bistvu uporabljeni, že »zapackani« lončki za barvo, napolnjeni s purpenom (zidarsko peno), ki ga slikar oblikuje v ovalno formo in prebarva v podobni maniri. Ti predmeti, položeni v gnezdo, postanejo jajca, namenjena gledanju, otipavanju oblike in magmaste barvne mase. S tem dejanjem je na razstavi dogajanje preneseno od umetnika h gledalcu. Pri tej instalaciji in pri skulpturi Arheologija barve gre predvsem za to, da umetnik uporabljeno materijo (lončke z barvo) »spravlja« in »nabira«, da bi jih kasneje sestavil v nove pomenske in vizualne zveze ter tako ustvaril zanimive, svojevrstne instalacije (Gnezdo) oziroma skulpture (Sladoled).

Marinčeva pokrajina različnih vizualnih rešitev poleg aktivnega stika ponuja mnoge asociacije. Pri Kalejdoskopu predvsem na lastno slikarsko paleto, ki je pri premikanju kukala na velikanski skulpturi skoraj identična njegovi. Pri nekaterih instalacijah, predmetih, skulpturah so možna celo izhodišča v konstruktivizmu (Pojoča gobica), ampak ne gre za trdna in načelna izhodišča, vse je prepuščeno trenutnemu odzivanju.

Ambientalne instalacije vsaka s svojim sporočilom prečijo pot po drugem delu razstavnega prostora. Posamezni elementi so ponujeni v gledanje, poslušanje in otipavanje: gibanje barv v kalejdoskopu, naseljevanje zvokov v prostoru in jemanje poslikanih jajčnih oblik v roke. Na pomenski ravni je vsaka posamična instalacija globoko povezana z doživljanjem umetnikove lastne zgodovine, značilne za njegovo ustvarjanje. Vendar Arhiv, visoka steklena skulptura, ni le umetnikov arhiv začasno odloženih in za zgodovino morda nekoč pomembnih predmetov, temveč je tudi Marinčev arhiv občutij, ki se mu ob pogledu nanj vzbudijo. Tako razumljena instalacija se nedvomno napaja iz razmišljanja o spominu, minevanju in mitu.

(Ne)dokončani sprehodi po možnostih, ki jih Marinču ponuja umetniško ustvarjanje, so posebne zgodbe. Zgodbe sestavljajo zgodovino, tudi osebno. Vsi smo zaznamovani z zgodbami. Bolj ali manj pomembnimi. Vsako obdobje na novo bere, gleda in razume te zgodbe. Da umetnik ustvarja v sedanjosti, se mora soočiti s preteklostjo. Pobeg iz časa ni mogoč, a lastni zgodovini življenja se je mogoče zoperstaviti tudi tako, da se z njo soočimo. Nov začetek pa je očitno tudi za umetnika mogoč le z zavedanjem preteklih trenutkov in njihovim ohranjanjem.

Tatjana Pregl Kobe